Črno, dvakrat črno

Naslov te kolumne "Črno, dvakrat črno" je sicer podoben znamenitemu vzkliku po volitvah razočaranega liberalca izpred sto let, s katerim se začnejo Cankarjevi Hlapci "Črno, vse črno!" - ampak je namenoma drugačen. Cankar namreč opisuje stanje duhov takoj po izdatni, vsesplošni volilni zmagi "ta črnih" - pri nas pa je bil zadnji volilni izid zelo tesen. In politično "ta črni" (NSi) so dobili manj kot 10 odstotkov, zmagala je stranka z demagoško kodrlajsasto mešanico vseh mogočih političnih barv, a prešibko, tako da si je prihod na oblast zagotovila šele z oportunizmom prej "rdečih" upokojencev in dodatno utrdila še tako, da si je s povzdignjenjem Pečeta "kupila" naklonjenost Jelinčičevih ultranacionalistov. Politična slika nove oblasti, gledano v tradicionalnih strankarsko-političnih barvah, torej nikakor ni bila izrazito in samo črna. Tudi danes ni, njena "barvna" slika je danes samo še bolj demagoško kodrlajsasta, kot je bila v trenutku (šibke) volilne zmage.

V naslovu te kolumne omenjena črna barva torej ni bila mišljena kot "politična barva", ampak bolj psihološko, kot označba za splošno ozračje ali za splošno stanje političnih in moralnih prilik trenutno pri nas. V tem pogledu pa je po nekaterih začetnih iluzijah, spodbujenih z Janševo spretno zaigrano "novo podobo" umirjenega sredinskega politika, politično in moralno "ozračje" v teh nekaj mesecih postalo tako zagatno in nebo tako črno, da bi ga lahko razvedrila le poštena in huda poletna nevihta. Toda take politične nevihte najbrž še dolgo ne bo. Ne le do konca tega poletja, morda tudi vse do konca mandatne dobe te vlade še ne.

Politično in moralno stanje pri nas je namreč "dvakrat črno" - na vladni in hkrati (ne enako - drugače, a vendarle) tudi na opozicijski strani. In, kar je najhujše, vse njih, ki nam bodo sedaj štiri leta ali pa še precej dlje krojili našo usodo, smo si demokratično izbrali mi sami. Lahko se sicer izgovarjamo, da si jih v resnici nismo nič izbrali in da so se nam pravzaprav kar sami vsilili - to je lahko vsaj delno celo res, ampak tako je v politiki povsod po svetu, bistveno drugače biti niti ne more. Že omenjena misel, da ima vsak narod tako vlado (in opozicijo), kakršno si zasluži, namreč ne kaže na "odgovornost ljudstva" samo v trenutku volitev vsaka štiri leta, ampak jo je najbrž treba razumeti malo globlje: tudi če je bila možna izbira na volitvah slaba in omejena, smo za to, kakšno izbiro smo si pred tem ustvarili, navsezadnje vsaj soodgovorni tudi mi, ljudstvo.

Če smo ljudstvo, ki se za politiko in aktivno udeležbo v življenju političnih strank zanima še bistveno manj kot kje drugje po demokratičnem svetu, potem imamo na volitvah pač izbiro, kakršno smo si sami ustvarili. Bolj ko smo pasivni, lažje priplavajo na politično površje karieristi, stremuhi, podkupljivci na eni strani, ter intelektualno in moralno vlogam resnih politikov nedorasli ljudje na drugi strani - kadar se prve in druge lastnosti in "sposobnosti" združijo v enih in istih osebah, je pa sploh katastrofa. Za nasprotnika v nekem posameznem političnem ali sodnem "dvoboju" je sicer bolje imeti pokvarjenega bedaka kot inteligentnega pokvarjenca, ampak za državo kot celoto so pa intelektualno nedorasli politiki brez morale gotovo huda katastrofa. Čeprav seveda tudi od poštenih bedakov ali nesposobnežev na političnih vrhovih dobrega vodenja države ni mogoče pričakovati.

Zakaj oziroma v čem je sedanje stanje na vladni in na opozicijski strani, s sicer precej različnimi simptomi, črno, se te dni toliko piše in razglablja po medijih, da tu morda ni treba kaj bistvenega dodajati. Kako to spremeniti - to je zdaj vprašanje.

Kot državljana me je ob vulgarnih primitivizmih Ruparjevega tipa ali ob ignorantski demagogiji Grimsovega in Simonitijevega tipa seveda groza - kot levičar pa si ob takih, za spodobno državo v 21. stoletju popolnoma neverjetnih "dosežkih" vse pogosteje mislim "čim slabše, tem boljše", češ, stvari morajo najprej priti še globlje, prav do dna, do absurda, potem šele se bo brezbrižna in politično apatična množica povprečnih sredinskih volilcev morda počasi zavedela, kam nas je vse to pripeljalo. A to ni prav gotovo - take množice se ponavadi zdramijo šele, ko jih stanje udari po žepu. Glasujejo z denarnico, kot se reče, ne z glavo ali s srcem.

Ker je v tradicionalnih demokracijah te "begajoče sredine", zlasti tistega dela, ki glasuje res le "z denarnico", bistveno manj kot pri nas, tam v primeru hujših napak vladajočih tudi na moralnem in političnem (ne le gospodarskem) področju take napake lahko hitreje prevesijo javnomnenjsko podporo v prid opozicije kot pri nas. Tako skrajno hudih moralnih in intelektualnih blamaž, kot jih zadnje čase vladajoči uprizarjajo pri nas, se iz 40-letnega spremljanja zahodnoevropske politike sicer ne spominjam in tam najbrž sploh možne niso, toda tiste, ki se tudi tam vseeno včasih zgodijo, so pa za vladajoče mnogo nevarnejše.

Tudi zaradi vloge medijev, ki so pri tem neusmiljeni. Kako pa na take moralne in intelektualne blamaže reagirajo naši mediji? Ob zadnjem Ruparjevem škandalu sem se nad medlostjo časopisnih reakcij (televizijskih tiste dni nisem mogel spremljati) zgrozil skoraj še bolj kot nad škandalom samim. Tu seveda ne mislim na nekaj sijajnih komentarjev (zlasti Lesničar-Pučkove in Miheljaka v Dnevniku), ampak na "implicitne komentarje" samih redakcij v stilu poročanja o tem, kar se je zgodilo. Množica bralcev si svoj vtis o dogajanju

ustvari bolj skozi debele naslove in slike v časopisu kot skozi natančno branje poročil in komentarjev - tisto prvo pa je bilo bolj reklama za Ruparja ali ponekod medlo "nevtralno", kot da se ni zgodilo nič posebnega. Žal že znan pristop: večjo neumnost ali nesramnost ko zinejo npr. Jelinčič, Peče ali Rupar, večjo sliko dobijo v časopisu; bolj je bila izjava primitivna in žaljiva, z večjimi črkami je ponovljena v debelih naslovih. In se "storilci" zadovoljno hahljajo, saj jim to samo še dviguje rating - intelektualističnih zgražanj v komentarjih njihovi potencialni volilci tako ne berejo, na druge se pa požvižgajo.

Človek bi pričakoval, da bo ugled države in njenih najvišjih institucij - pred državljani in pred tujino - potem zaskrbel vsaj npr. predsednika republike, če se že predsednika parlamenta in vlade sprenevedata, kot da ni nič. Če kdaj, bi moral predsednik republike takoj in odločno povzdigniti svoj glas prav ob takem primeru - toda on je molčal. In ko je imel nekaj dni kasneje enourni intervju na TVS, je (za predsednika republike nedopustno, enako kot nekoč Kučan) prekomentiral čisto vsa aktualna politična vprašanja, ob katerih bi moral molčati - ob tem nezaslišanem škandalu, ki je kričal po kategorični in ostri obsodbi "nepristranske moralne avtoritete", je pa podal poslancem nekaj blagih in drnovškovsko medlih nasvetov, naj ne dajejo ljudstvu tako slabega vzgleda, saj da bo potem le še več nestrpnosti pri nas.

LDS in SD sta, obe notranje razcepljeni, ob zakonu o RTVS zamudili idealno priložnost, da bi z uspešno uporabo predhodnega referenduma začeli premagovati "črnino", v kateri sta se znašli. Naknadni referendum je mnogo slabša priložnost - sedaj bi bilo zoper to sramotno zakonsko skrpucalo bolje iti kar takoj na ustavno sodišče.