Iz glave med noge

Ženske v Sloveniji padajo v nezavest. V petek, na predvečer rokerskega spektakla, na katerem so pomembni moški in ženske, ki se sicer za politiko ne brigajo kaj dosti, po dolgem času znova postavljali revščino na smetišče zgodovine, sta dve lendavski šivilji preprosto omedleli. Dotolklo ju je tisto, kar je znova poskušal izsiliti od njih delodajalec, ki s svojimi podjetniškimi metodami na slovenskem vzhodu tako ali tako uvaja sužnjelastništvo. Lendavski podjetnik, ki je vsak mesec znova neprijetno presenečen nad zaposlenimi, ker za svoje ničvredno delo kar naprej zahtevajo plačilo, sodi namreč med tiste srečneže, ki z davkoplačevalskim denarjem odpirajo podjetja, v katerih bi potem morali delavci in delavke delati zastonj. Seveda se motijo vsi, ki mislijo, da ta podjetnikom menda neprijazna država ne kaznuje tistih, ki niso pripravljeni delati zastonj. Sistem je namreč nastavljen tako, da zaposlenim ne pušča nobene izbire: naravnost obsoja jih na to, da v svojem brezpravnem razmerju vztrajajo tudi do bridkega konca. Kdor namreč iz te igre moči prostovoljno izstopi, izstopi tudi iz sistema skromnih, a zato nič manj pomembnih socialnih pravic, ki gredo brezposelnim. Povedano naravnost: kdor tudi po dva, tri, štiri, pet mesecev ali še več ni pripravljen delati zgolj za obljubo, da bo katera od zasluženih plač prišla naslednji mesec, si je čisto sam kriv za to, če ostane brez dela. Zgodbo o tem, kako ljudje v provinci v resnici nočejo delati, so z veseljem povzeli celo vladajoči v Ljubljani, ko je lendavski lastnik potožil, da je kljub veliki brezposelnosti v Pomurju moral uvoziti šivilje iz Madžarske. O tem, da so Pomurci delo pri njem zavračali, ker je natanko to, kar zdaj uprizarja v Lendavi, že enkrat nekaznovano uprizoril v Murski Soboti, je skupaj s tistimi, ki so mu podarili nove milijone za ugonabljanje ljudi, seveda molčal. In pri vsem tem morda ni nepomemben podatek, da sta v nezavest padli prav madžarski šivilji, ki sta doma pustili službo, ker sta verjeli, da bo v Sloveniji, ki vendarle ne velja za mafijsko državo, vse lepo in prav.

Sicer skopa časopisna vest o "incidentu" v Koncept Optimumu, kjer se šivilje za svoje pravice iz delovnega razmerja borijo s stavko že od aprila, je bila na koncu opremljena še s čudaškim vprašanjem, "ali se bo moralo v Lendavi zgoditi kaj tragičnega, da bo končno kdo spregledal in se nehal sprenevedati". Kot da tragedija, ki se v tistem slovenskem zakotju odvija od 11. aprila, ni že sama po sebi dovolj tragična. Kaj je lahko za preživetje neke skupnosti bolj tragično od tega, da hohštaplerji, ki so se dokopali do moči in državnega denarja, ljudi nekaznovano spreminjajo v bedake? Se je samo zdelo, da vse zmerljivke, laži, prevare, grožnje, celo brce, ki so jih bile deležne stavkajoče delavke, zadoščajo za to, da se bo kdo od pristojnih vsaj zdrznil, če že ne bo padel v nezavest? Denimo minister za zdravje, ki je prepričan, da si delavci in delavke izmišljujejo bolezni samo zato, da lahko uživajo v bolniški, namesto da bi delali za našo svetlo prihodnost. Bo v duhu dobrega gospodarja izstavil nadutemu delodajalcu vsaj račun za rešilca, ki je peljal lendavsko šiviljo v bolnišnico? A to je še najmanj. Komu bo izstavil račun za izgubljeni socialni kapital, ki ga uspešno uničujejo slovenski kapitalistični avanturisti, ki pod firmo podjetniške blaznosti z državnim denarjem kar naprej gradijo svoje male odre za svoje podle vloge? Ali namerava vladajoča gospoda s takimi podjetniškimi prijemi, kakor jih že lep čas nemoteno prakticira lendavski barbarogenij, Slovenijo popeljati med deset najrazvitejših evropskih držav? Je v svetu, kjer obubožane delavke zaradi vnebovpijočih krivic padajo v nezavest, razvoj v tej smeri sploh možen? Ali lahko ima perspektivo nekaj, kar sloni na vajah v nečloveških perspektivah?

Morda ni naključje, da so mnoga vprašanja o perspektivnosti slovenskih perspektiv prav v teh dneh zastavljali mnogi posamezniki in skupine, ki jih je začel skrbeti vsesplošen razmah sovražnega govora. Seveda bi bilo nelogično, če po medvedih, Neslovencih, izbrisanih in ciganih mračni predmet njegovega poželenja ne bi postale še ženske. Kar v zdajšnji legi družbene realnosti ta logika pušča za seboj, je spoznanje, da moške v politiki ženske, ki padajo zaradi vsega hudega v nezavest, niti približno ne vznemirjajo. Bolj od njih jih vznemirjajo ženske, ki govorijo in mislijo. To vznemirjenje zaokroža tisti primitivni trenutek, ko je v resni parlamentarni debati mednožje začelo funkcionirati kot politični argument. Ta trenutek na najvišji ravni si velja zapomniti: v njem je obskurna politika legitimirala tisto obskurno prakso, v kateri je bolj pomembno to, kaj ima kdo med nogami, kakor pa to, kaj ima kdo v glavi. Drugi narodi, ki se skušajo podobno kakor mi izkopati iz svoje zaostalosti, se v svojih prepirih za boljšo prihodnost sklicujejo na zgodovino, literaturo, glasbo, intelekt, nam pa so ostali tiranozavri in mednožja. Ni čudno, da ženske v Sloveniji padajo v nezavest. Dosti kaj drugega jim pod vladavino mednožnikov in trinožnikov ne preostane.