Med revizionizmom in ekvilibrizmom

Prazniki so nam prinesli izjavi, s katerima lahko izmerimo razseg tukajšnje strankarske politike: njeno dno in njen plafon. Najprej spodnji rob: "Čas je, da slovenska domovina postane mati vseh svojih otrok." Ali po domače: "Uradna ideologija naj v imenu nacionalizma rehabilitira domači fašizem in kolaboracijo." Ideološke izjave imajo moč, da same poskrbijo za uresničitev: predsednik državnega zbora je že rehabilitiral fašizem, da je le domač, in kolaboracijo z naci-fašizmom, četudi tujim. Besede je podkrepil s protikomunizmom, s "krvavo revolucijo" in "komunističnim terorjem". Po opolzkostih v parlamentu kvanta na proslavi. V preseku obojega bohotna metafora o materi rodnici, na katere oprsju se poji vsa njena deca. Metafora, povejmo mimogrede, ki so jo zares uporabljali "vsi totalitarizmi" stoletja. Besede te vrste vselej učinkujejo - še zlasti če jih sprejmemo brez odpora. Ni mogoče nekaznovano molčati ob rehabilitaciji kolaboracije in fašizma, zlasti domačega. Oglejmo si logiko. Država je domovina, domovina je mati, državljanke in državljani so "otroci". Govornik je otroško metaforo sam prevedel v "slovenski narod". Prevod je problematičen. Danes isto-rodnost dece matere domovine pomeni večinsko etnično skupino - z učinki in posledicami, ki so znane. A tudi če zanemarimo razliko med državo večinske etnične skupine in državo državljank in državljanov, otroci v naročju rodnice domovine ne morejo biti narod. Moderni narodi se vzpostavijo z revolucijo, v 19. stoletju se navdihujejo pri francoski, v 20. pri oktobrski. Govornikov antikomunizem in njegova protirevolucionarnost le naravnost povesta tisto, kar prispodoba literarizira: da se zavzema za depolitizirano pootročeno občestvo, ne za moderno politično nacijo. V času, ko z državno prisilo razbijajo prebivalstvo na razlaščeno večino, ki dela, in privilegirano manjšino, ki si prisvaja proizvode tujega dela (ter seveda na neizbežno rezervno armado brezposelnih), moramo v šaradi s preteklim domačim fašizmom in kolaboracijo videti to, kar je: ideološko slepilo za potrebe sedanje eksploatacije. Nekdanji fašizem za sedanji kapitalizem.

Drugi najvišji predstavnik države je pokazal na dno strankarske politike. Prvi predstavnik pa največji domet: "Vsa umetnost politike je iskanje ravnotežja med učinkovitostjo gospodarstva na eni in socialo na drugi strani." Predsednik republike je rekel "sociala", ne "socialna država", kaj šele "država blaginje". Ambicije politikov so v zadnjih desetletjih uplahnile, za tiste, ki naj bi jih zastopali, si zdaj želijo kvečjemu "socialo". Umetnost politike naj bi bila po mnenju predsednika države ekvilibristika: lovljenje ravnotežja med obratno sorazmernima količinama, gospodarsko učinkovitostjo in "socialo". A zakaj naj bi bila kakovost preživetja v obratnem sorazmerju z gospodarsko učinkovitostjo? Ali ne proizvajamo, zato da bi preživeli? Ali ne pospešujemo učinkovitosti gospodarstva, zato da bi živeli bolje? Ali ne bi morali reči, da politika povečuje gospodarsko učinkovitost, zato da bi bila "sociala" vse močnejša - in nemara celo zato, da nekoč "sociala" ne bi bila več potrebna? Zakaj naj bi bili gospodarska učinkovitost in kakovost življenja v obratnem sorazmerju? Ali nista po zdravi pameti v premem sorazmerju: večja ko je učinkovitost gospodarstva, večja je blaginja?

Po zdravi pameti mogoče - ne pa po logiki kapitala. Kapital si ne prizadeva, da bi povečeval blaginjo, temveč da bi večal profit. Profit je mogoče povečevati s povečevanjem produktivnosti ali z zmanjševanjem mezd. Pri obojem politika lahko pomaga. Če povečuje produktivnost, zanesljivo povečuje profit, z malo sreče pa tudi blaginjo. V tem primeru politiki sicer ni treba loviti ravnotežja, zato pa mora obvladati še kaj več kakor prgišče demagoških puhlic. Narobe je demagogija pogosto zadosti pri zniževanju mezd. Saj zniževanja mezd in splošne življenjske kakovosti ni mogoče upravičiti kako drugače kakor z demagogijo. V tem primeru je politika zares umetnost ekvilibristike: koliko je še mogoče sklestiti "socialo", da ne bo prišlo do upora. Brž ko se tisti, ki proizvajajo vrednost in z njo profite, začno upirati, se mora kapital ukvarjati še s čim drugim kakor z brutalnim lovom na profit.

Kapital po samodejni logiki na eni strani zmanjšuje stroške dela, na drugi potrebuje kupce, da pokupijo blago in omogočijo realizacijo profita. A zmanjševanje stroškov dela znižuje mezde, povzroča revščino, brezposelnost: kapitalska racionalnost zmanjšuje kupno moč prebivalstva, s tem pa zmanjšuje tudi možnost, da kapital na trgu realizira profit. Kapitalska racionalnost je navsezadnje iracionalna. Temu ne odpomore nobena ekvilibristika. Razredni boji so pripeljali do rešitve, ki jo je prvi uveljavil Roosevelt, teoretično utemeljil pa Keynes - do rešitve, ki ni ekonomska, temveč politična, a ni v ekvilibrizmu, temveč v državni intervenciji. Država z redistribucijo in javnimi deli odpravi brezposelnost in revščino, zmanjša socialne razlike in okrepi kupno moč prebivalstva: na trgu je spet mogoče priti do profita, in kapitalistično gospodarstvo se lahko požene v nov zagon.

Ta rešitev je možna, le dokler obstajajo nacionalne ekonomije. Natančneje: ta rešitev je nujna le v času nacionalnih ekonomij. Kapitalistični razred namreč ne išče rešitev, ki so možne - poišče jih šele, kadar je zaradi razmerij razrednega boja prisiljen vanje. V času globalne ekonomije kapital, vsaj za zdaj, še nima problema z realizacijo profita: naj še tako klesti "stroške dela", razbija socialno državo, če pade kupna moč na enem koncu planeta, se bo že odprl kakšen trg na drugem koncu. V tem položaju je politika, vsaj meščanska, zares umetnost ravnotežja: preskuša točko, do katere je še mogoče pritisniti, ne da bi prišlo do upora.

A tudi ekvilibristika ima meje. Ni še daleč čas, ko političnim ekvilibristom ni padlo na pamet, da bi govorili o "sociali". Da jim je beseda le spolzela prek jezika, je dosežek političnih bojev. A ne prestižnih bojev med fašizoidno politiko skrajne desnice in ekvilibrizmom preostale strankarske politike. Meščanska politika je naposled spregovorila o "sociali", zato ker so jo k temu prisilili razredni boji delovnih razredov. Pri nas so to dosegli sindikalno organizirani delovni sloji. Tudi tiste novembrske sobote, ko je rdeča množica premagala beli vihar.

Spopadi med fašizoidno retoriko skrajne desnice in ekvilibrizmom preostale meščanske politike so seveda lutkovno gledališče frakcij, ki se trgajo za čim večji delež presežne vrednosti. A tudi v tej meščanski farsi množice niso brez moči: četudi izključene, lahko vladajoče prisilijo, da se začno ukvarjati z realnimi problemi živih ljudi. Tudi rešitev iz globalne krize bo lahko le politična. Ali pa bo revolucionarna: a tudi tedaj bo politična.