Krojački junački v deželi elit

"Pokažite ročice, pokažite roke,
poglejte, kak pridne peričice smo me.
Me peremo, me peremo ..."
Vida Petrovčič, slovenska perica

Mislim, da nam gre na bolje. Nekakšen optimizem diha iz vsake pore sistema. Kot kakšna žveplasta izparina. Razigranost na vseh ravneh. Zadnjič zagledam recimo na televiziji obrambnega ministra v pižami. Potem pa se spomnim, da je imel tako poudarjeno črtasto obleko mladi obetavnež pri Mariu doma in od njega res ni pričakovati, da bi bil v pižami, in se je izkazalo, da je bila fensi obleka. Kako sproščena država, kjer se enako oblačita podeželski plejboj izpod slovenskih planin, diler iz Bronxa in sam obrambni minister. O, da mi je biti ogledalo, v katero se zjutraj pogleda, in občutiti tisto radostno začudenje, ko si reče, kdo bi si mislil, da bom nekoč kar takole za zajtrk odločal, kako bom porabil 100 milijard tolarjev? Vsaka mama bi bila takega fanta vesela! Utegne pa biti nevarno. Če se tak pokaže na prvi bojni črti in pogleda iz tanka, kakor je že delal, ga bodo takoj zadeli.

Pri tem finančnem sunku, ki ga zahteva vojska, me ni niti toliko presenetila vsota, ampak nameni. Pravijo, da bomo potrebovali dve transportni letali, ki bosta lahko prenesli te oklepnike tudi 5000 kilometrov daleč. Nisem vedel, da je že sprejet program za Veliko Slovenijo. Ali bomo samo priključili Slovensko vas na Madagaskarju, ki jo gradi misijonar Opeka? Ali pa gre zgolj za napoved tiste prihodnosti, ki sicer še ni zapisana "v naših dokumentih", je pa že potrjena z orožjem, namreč da bomo končno res sedli s prvim svetovnim policajem za komandno mizo kot enakovredni mali prst na njegovi nogi in krotili domorodce po širokem svetu.

Toliko o vojakih in vojnah. In odštejemo nadškofa Perka, ki bi ga rad z vsem srcem vzel v bran. Na isti dan, ko je bila objavljena njegova duhovita preobrazna kolaboracije iz kolaboracije v kolaboracijo in obratno - ali kako je že šlo - sem po pošti dobil tale izračun neke blondinke.

No, nekako po tej poti je najbrž nadškof Perko ugotovil, kdo je kolaborant, če spremenimo vrednosti pod črto. Rezultat je pravilen, če seveda upoštevamo, da niso samo partizani kolaborirali s Stalinom, ampak je bil izdan tudi Hitler, ker sta največja kolaboranta druge vojne, Churchill in Roosevelt, tudi kolaborirala s Stalinom. Ni čudno, da je mož izgubil, ko pa so vsi kolaborirali zoper njega. In če ne bi tako kolaborirali še naslednjih petdeset let, bi že zdavnaj imeli tretjo, tokrat atomsko svetovno vojno. Kar bi bilo za vero nemara celo dobro - ljudje bi končno videli "boga svoga!"

In Janša je rekel, da je treba pogledat naprej in smo pogledali in so nekateri hoteli takoj nazaj. Ampak tisto so brezupne horde, ki še v socializmu niso bile zadovoljne. Poglejmo raje našo elito! Vsake toliko se na novo postavlja ekipa, ki naj predstavlja elito. Kdo si, kje si, daljnožarna, čuda polna elita? Zadnjič so o tem govorili v Polnočnem klubu. To je tip oddaje, ki sodi v televizijsko gospodinjstvo, ali še natančneje, v utiliti. Vida Petrovčič je gostila gospoda Gantarja, gospo Pergar, gospoda Čučka in še enega, ki pa najbrž ni bil gospod, saj so ga ostali gospe in gospodje prav nevljudno ignorirali. (Krojaški zaznamek - starejši gospod Čuček, podjetnik iz tujine, je bil kot elita oblečen v kapitanski suknjič, tako kot Tony Curtis, ko se je v filmu Nekateri so za vroče preoblekel v milijonarja.) Da je bil res utiliti, je bilo očitno zato, ker so govorili tudi o likanju kot o specifičnem preizkusu elitnosti in je dala Vida na vpogled tudi svoje zdelane roke. Vlekla je iz navzočih, ali so elita ali ne, in so se nekako čudno presedali. Kako bodo elita, če pa se jih globoko v duši še zmeraj drži blato s slovenskih kolovozov, ki se kaže v kmečki sramežljivosti, ko jih nekdo vpraša, če so elita? Jaz recimo s tem nimam problema, jaz takoj rečem, da sem elita. Tam pa so nekaj mencali in čakali, da nekdo drug ugotovi, da so res, in ko je gospod Čuček galantno rekel, no, vi, gospa Pergar, pa ste vendar elita, je bilo, kot da gledam zaključek prvega dejanja v Pohujšanju. Konkordat si posadi županjo na kolena in pravi, daj, da te občudujem, prečudno bitje!, županja pa jecne, o, gospod, saj nisem vreednaaa ... Na koncu je vendarle priznala, kaj pa je hotela!

Najlepše pa je bilo, ko je gospod od onkraj položil na srce Pergarjevi in Gantarju, naj za božjo voljo dajo otroke študirat v tujino, oni, ki imajo denar in jim lahko privoščijo najboljše šole. Zato da bodo potem vaši otroci lahko prevzeli pomembne funkcije v državi in delali v dobro vseh, kakor tudi vi, kajne, jih je spodbujal. Tovariši, to pa že tudi kapitalizem ni več, to je fevdalizem. In zato tudi razumemo, da je treba zgraditi v najožjem centru mesta še več nadstandardnih stanovanj, kot se še zmeraj sramežljivo reče - konec koncev gre pa samo za nekaj več standarda - in zaradi katerih se bodo morali na primer v kompleksu Šumi umakniti nekateri javni prostori, kajti v gornjih dveh etažah bodo stanovanja z vrtovi in bazeni in bodo najlepša na svetu, kot je prepričan arhitekt. In Devetko na Čopovi nemara čaka nekaj podobnega. Graščaki prihajajo v mesto in naseljujejo center. Če se zgodovina ponavlja, potem bodo v časih kakšne silne stiske - tudi zaradi tolikšne bogataške samopašnosti - taka stanovanje prva gorela. Z bazeni in vodo vred.

In medtem ko so v studiu v potu obraza razmišljali, kako bi rešili peščico elitnih otrok v inozemstvo in jih potem vrnili kot rojene voditelje, je Bajuk skrbel za ostali človeški šoder. V pogovoru o pokojninskih težavah, ki nas čakajo, ker je premalo aktivnega prebivalstva, je rekel, da bo treba nekaj hitro ukreniti, ker tudi če se zdaj odločimo in imamo otroke, bo minilo devet mesecev, da se rodijo, potem pa še dvajset let, da jih vzgojimo. In potem ženemo čredo vsako jutro na delo. Bil je tako optimistično poskočen, da je bilo še dobro, da se je to pogovarjal z Lajovcem, če bi bila Korenova, bi koj zavihal rokave! Za Bajuka pa res ne moremo reči, da ne zna šteti do pet - do devet zna! Potem pa še do dvajset.

Jaz, bratje, pa vem za elito. Šalamun je elita, Marina Grzinič je elita, Marjetica Potrč je elita, kompletni NSK je elita, Marko Peljhan je elita in Žižek je elita. Elita je duhovna substanca nekega okolja pa recimo naroda, če ne gre drugače, po navadi tudi proti njegovi volji in jim je vseeno, ali sploh kdo ve, da so elita. Elita so samotarji in ne potrebujejo črednih plesov, dobrodelnih akcij, združenj in postopanja po elitnih prireditvah in se tudi na tako minorne teme ne zbirajo na polnočnih pogovorih. To počnejo rokodelci, Gantar, Jankovič, Boscarol, pa razni Erazmi Noter-damski in njim pripadajoča ergela lepotic. Pa če je videti še tako sofisticirano, ko govorijo o kapitalu in donosih in indeksih in rizikih in tako gor in dol - na koncu je zmeraj neki šrauf, ki ga je treba priviti, pa neka plastika, ki jo je treba naštancat, pa neko pivo, ki ga je treba prodat. Kislo in prepoteno in prelito s parfumom - kako bi bila to elita?

P. S. Slišim pri poročilih: Odkrili superspermo. Izdan!