Ta svet je sanatorij in mi smo le pacienti

"Jaz sem te prvi objel!"
(Magellan, Filipini)

"Naše nebo ni več prazno."
(Iz političnega govora)

"Fotograf Phil Hrvatin iz Clevelanda, ki se je sprejema udeležil z znanim radijskim voditeljem Tonyjem Petkovskim, je prinesel kranjske klobase proizvajalca Azmana iz Euclida. To so tiste znamenite kranjske klobase, ki jih bo Williamsova ponesla v vesolje v paketu, ki ji ga je pripravila njena teta Mary Ann Zalokar. Proizvajalec se je hitro odločil izkoristiti reklamo, tako da na zavitku piše, da gre za 'vesoljske klobase'."
(STA - V Washingtonu sprejem ob dnevu samostojnosti )

Bridko je donela trobenta in na nebu je plavala kranjska klobasa. Prva slovenska klobasa v vesolju. Bolj kot kdajkoli prej. Prvič, odkar sploh obstaja slovenski narod. Slovenci smo se končno dotaknili neba, stopili smo na prste in je še malo manjkalo, pa smo vzeli v roke kranjsko klobaso in je bilo ravno prav, in tam zdaj plava in čaka, da izpolni svoje poslanstvo. Tačas pa gleda dol na Zemljo, na deželico, stisnjeno med morje in gore, in si reče: "Small is beautiful!" Kdo je ne bi imel rad, taka je kot mi. Skromna in pripravljena, da jo požrejo.

Če pa človek gleda Slovenijo od blizu, ne vidi ničesar. Ali kot je rekel - upam, da Petan: Okno v svet ti lahko zakrije časopis. Če si bral osrednji dnevnik ob koncu tedna, si imel občutek, da živimo v tisti utopiji, ki jo je izsanjal moralni teolog Štuhec, ko je govoril, kako si predstavlja prve strani časopisja čez mnoga leta - na začetku so spodbudne novice. In res smo videli na naslovnici naše mlade (zmeraj ko slišim "naši mladi", dobim v ustih okus po skisanem marcipanu) v akciji Objemi zastonj. Začelo se je nekje v svetu, ko je bil neki mladenič zelo žalosten in je začel srečo deliti z drugimi. Pravzaprav nič posebnega, ljubka kretnja, ki bi prestrašila kvečjemu kakšnega Monka. Objemamo, delimo ljubezen, pozitivno energijo in toplino, kot kakšni hipiji iz epruvete. Antiseptični, kar je potrjeno s tem, da je neki objemalec na blogu omenil, da se je ob odhodu na akcijo najprej stuširal. "Čestitam! Naj se tovrstne geste širijo kot najbolj nalezljiva bolezen (ki je ljubezen)," je zapisal neki občudovalec novega plemena. Kajti tisto, kar sem na blogih opazoval na to temo, je bilo rojstvo plemena. Gibanje. Idejni gibalec odgovarja na vprašanja: "Zakaj ne bi šli v dom za ostarele ali v bolnico in tam objemali obolelih? Lahko bi, ampak po mojem je javno nastopanje, kot smo ga izvedli, pomembno za družbeno celovitost, razbijanje predsodkov, krepitev čustvenega opismenjevanja." Oči pa imate uprte v daljo. I have a dream ... "Misli so mi zatavale v prihodnost. Videl sem Slovenijo v času božiča. Nasmejani in srečni podarjevalci objemov so po vseh mestih v Sloveniji, na vseh glavnih trgih, v bolnišnicah, šolah, zaporih, fakultetah in domovih za ostarele." Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo prišli objemat v parlament, pa na Zaplano. Največja trofeja bo seveda Janez Janša in njegov objem bo potem visel nagačen v lovski sobi objemov.

(Simpatični, navdušeni, vzhičeni, neškodljivi, urejeni, načelno ne kadijo in so nealkoholiki, avanturisti izključeni. Pa nekoliko zbegani, prestrašeni in negotovi in to jih žene k mesijanstvu - kdor ne razume tega sveta, naj za mano hodi! Pri čemer pa ne zdravijo sveta, ampak sami sebe in uporabljajo svet kot sanatorij. Nič novega ni teorija, da so ljudje na svetu zgolj patologija živega materiala, ki je zapustil dogovorjene sheme kristalov, struktur in brezhibnega delovanja kemičnih procesov in se spustil v karcinogeno razraščanje nekontroliranih naključij, ki se pomnožijo z vsako novo, prav tako naključno kombinacijo. In na tej poti, ki vodi v čedalje večji zaplet, proizvaja patologije zasužnjevanja, patologije nasilja, profita, osamljenosti, odvisnosti in seveda patologijo rešitve, ki naj osvobodi svet vseh patologij. Tako kot tudi jaz, prav zdaj, zdravim svojo patologijo do avtoritarnih vrednosti vseh vrst, in ko sem se izkopal iz vseh teh pozitivnih blogov in zamislil, sem zadovoljno ugotovil: prehodil sem veliko sanatorijev, sanatorije povojne graditve, sanatorije učno-vzgojnega procesa, sanatorije samoupravljanja in sanatorij Tisočletnih uresničenih sanj - zmeraj enak rezultat: Neozdravljiv, hvalabogu!)

Ampak stvar je res nalezljiva. Zadnjič mi je neka gospa povedala, da je skoraj objela neznanega moškega na ulici. Ko je šla po otroka v šolo, je parkirala na pločniku in ji je nekdo prerezal gumo. Poklicala je AMZ in kaj hitro se je pripeljal njihov mehanik, in ko ga je zagledala, bi ga najrajši objela. In je razmišljala o predlogu, ki bi ga dala novi ljubljanski oblasti. Ena največjih vsakodnevnih zoprnij, ki kvarijo dobre odnose med meščani in njeno oblastjo, posledično pa med ljudmi vobče, je tako imenovano olisičenje avtomobilov. Ko se ti to zgodi, moraš na dolgo pot do centrale, kjer plačaš nerazumno veliko denarja, potem pa greš na kraj zločina in počakaš, da prideš na vrsto za razlisičenje. Zato bi bilo bolje, ko bi redarji namesto lisic uporabljali nože in bi kazensko luknjali gume, ti pokličeš AMZ, in ko pridejo, si tako vesel, da bi jih kar objel. Free hug! Ali vas je recimo že kdaj mikalo, da bi objeli namrgodenega uradnika, ki vam je prišel odklenit lisice? Pa tudi zahtevi po kazni bi bilo zadoščeno, nova guma stane nekaj takega kot račun za lisice.

(Kakšne hude posledice pa ima lahko objemanje, naj pove primer tistega, ki je prvi svet objel - pobili so ga kot psa.)

Opomba. O miroljubnosti našega ljudstva govori podatek, da je akcija z objemi zbrala okoli sebe trideset duš, medtem ko jih je bilo na demonstracijah ob istem času pred ruskim veleposlaništvo samo četvero. Kajti tam niso delili objemov, ampak klofute tistim, ki kršijo človekove pravice, in so bile tudi te zastonj.

Če pa si pogledal na udarne teme konkurenčnega Dnevnika, je bilo te idilične podobe Slovenije konec. Na dan je prišla vsa skorumpiranost oblasti v eni najbolj dramatičnih fotoakcij v mlajši zgodovini - zasledovanje in poškljocanje ministrove žene, ki se vrača z nakupov. Dnevnik je dokazal, da bo zlahka z novim letom pogrešal Požarja - "glave će nam doći mangupi v vlastitim redovima!". Ne spomnim se, da bi še kdaj videl toliko metel na naslovnih straneh, mogoče takrat, ko so odprli prvi Spar in so potrošniki kupovali po pet metel, ker so bile tako poceni. Stvar je bila resna, ker je žena uporabila za ta nakup službeni avto in šoferja, ne da bi bili za to službeni razlogi. Tukaj pa se mnenja ministrstva in novinarjev razhajajo. Ali so predmeti, kot so metla, smetišnica, toaletne brisače in pralni prašek, nujno potrebni za opravljanje del in nalog s področja ministrove žene, se pravi, ali so ti predmeti državotvorni ali pa zgolj del higienskih navad pri običajnem zakonskem paru Rupel? In ali je mogoče, da se vsa skrivnosti države na koncu zreducira na ministrovo ženo z metlo v roki? Tema, ki je vredna kvečjemu kakšnega ošvrka na zadnji strani, postane časopisni ekrazit in ministrstvo, ki bi moralo zavzeti humorno distanco (ministrova žena uporablja metle izključno za službene vožnje itd.!), mora izumljati izraze, kot so "položaj žene ministra zahteva posebno logistiko" in podobno. Oboje pa je uborno. Iz lastnih izkušenj pa dajem na znanje - omenjeni predmeti so državotvorni. Po vsakem sprejemu je treba pomesti in oprati prte in tudi toaletne brisače prav pridejo. Ministrova žena je bila tokrat na prangarju zato, ker je skrbna gospodinja.

P.S. Leteča kranjska klobasa bo servirana kot presenečenje za božično večerjo.

Kaj se bo potem zgodilo z njo, si lahko samo mislimo. Eksekucija bo vakuumska. In kaj potem še ostane od slave vojvodine Kranjske?