Ask for it

Zdaj pa nič več ne razumem. Tisto, kar razumem, pa je tako neumno, da ne morem razumeti. Razumem recimo, da je normalno, da se prisluškuje tujim državnikom, da pa je tisti, ki to pove, bedak. Če to pove in ni res, potem je dvakrat bedak. Če pa je to res in o tem ne vemo nič, potem delajo bedake iz vseh nas.

Zanimivo pa je, da ni nihče spomnil na neko drugo prisluškovanje na najvišji ravni, ki se je dogodilo ob sami zori slovenske osamosvojitve in nam je bilo Veliko uho tako rekoč v zibel položeno. Takratni član predsedstva Slovenije, Ciril Zlobec, je bil označen kot tisti, ki je po neumnosti izdal natančni datum osamosvojitve italijanskemu zunanjemu ministru, in se je nekaj časa okoli valjala teza o izdajstvu zaradi klepetavosti. Sklepati je bilo, da je prisluh lahko nastal samo kot spremljevalna okoliščina, da je bilo prisluškovano italijanski strani. Na vrhu države so bili takrat - razen članov predsedstva, od katerih so enemu prisluškovali - Peterle kot predsednik vlade, Bavčar kot minister za notranje zadeve in Janša kot minister za obrambo.

Sicer pa se na veliko pripravljamo na praznovanje. Spet so mi kazali posnetke z Zbora za republiko in jih je bilo lepo gledati in poslušati. V glavnem je bilo tako, da je nekdo govoril, drugi pa so se smejali. Gospod, potrdi nas v smehu! Če bi bil tam Tone Fornezzi, bi mislil, da gre za Moped show. Tako pa je bil neki drugi Tone, ki pa ni bil nič manj uspešen kot poklicni foksnšpiler. Edino takrat se niso smejali, ko je rekel, da brez Pučnika te države ne bi bilo.

Teza je znana in jo v kaologiji beležimo kot "metuljni efekt". Princip najdemo tudi v angleški ljudski pesmi:

"Ker ni bilo žeblja, je bila izgubljena podkev;
ker ni bilo podkve, je bil izgubljen konj;
ker ni bilo konja, je bil izgubljen jahač;
ker ni bilo jahača, je bila izgubljena bitka;
ker ni bilo bitke, je bilo izgubljeno kraljestvo!"

Oziroma republika, če je bil Pučnik žebelj.

In me je tako ganljivo spomnilo na čase hude doktrine totalitarnega režima, ki je že otrokom razlagala, da brez Tita nas ne bi bilo. Moj najstarejši sin je prišel takrat iz vrtca in me je zelo zaupljivo vprašal, če jaz vem, da nas je Tito vse rodil. Časovna puščica gre nazaj - s to razliko, da so danes inteligentni in odrasli ljudje na stopnji šest let starega, normalno razvitega moškega. Mogoče pa so se mu zato tako smejali?

Stvar je nalezljiva. Zadnjič mi na nekem kmečkem turizmu vrže čez ramo neki možakar, ki mu nisem bil všeč, da on ve vse o meni, pa tega noče povedati. Potem sem ga toliko vznemiril, da je le povedal - ve, da sem bil pred petintridesetimi leti na Škofljici, in da to vse pove. In če mi še to ni dovolj - on tudi ve, kaj jaz pišem, in da tudi to vse pove. Na koncu pa je udaril, kot se za bližnje praznike spodobi - jaz sem veteran vojne za Slovenijo, jaz sem osamosvojitelj! In tako sem imel že spet enega, ki me je osamosvojil. Naj se zmeni z Jerovškom, mene pa naj pusti, da v miru spijem tistega svečinčana!

Zadnjič sem gledal veteransko privzdigovanje v Pivki in me je spreletaval srh. Kruh so spremenili v kamen, nagelj v kri in čisto vodo v solze. In potem so tisti krvaveči nagelj pomočili v solze, pili pa so vino. Da pa ne bi kdo mislil, da nimam nobenega posluha za zgodovino in da mi je vse ena sama velika šala, bom obudil spomin na tri prelomnice v svojem življenju, ki izpričujejo, da sem bil že zdavnaj na pravi poti in da današnji veterani vseh vrst samo capljajo za mano. Zgodbe sem kdaj že povedal (na primer v svoji knjigi Mein Kampf) in se tistim, ki se jih spomnijo, opravičujem, je pa primerno, da jih dam na kup v teh prazničnih dneh.

Ko sem bil star pet let, sem se uprl maršalu Titu in njegovi komunistični kliki, ki je izdala internacionalizem. Moja najljubša pesem je bila ruska Katjuša in prepeval sem jo na glas in zanosno, čeprav sem razumel samo prvi verz - jablane in hruške so bile vsepovsod okoli mene. Potem je prišel Informbiro in mama mi je rekla zelo resno, da te pesmi ne smem več peti. Čutil sem, da gre zares, skušnjava pa je bila velika. Imeli smo služkinjo, ki me je strašila z Bogom in je rekla, da on vse vidi. Iskal sem kotičke po hiši, kjer me ne bi videl, in potem odločil, da me v kleti za kupom premoga ne more videti. Tja sem hodil sedet, če nisem hotel, da me Bog vidi. In tja sem hodil potem na skrivaj prepevat: "Zacvetele jablane in hruške ..." in sem se počutil zelo vznemirljivo. Če bi me takrat videl kakšen partijski Bog in bi to povedal maršalu Titu, bi oče končal na Golem otoku.

Leta 1961 smo gimnazijci v kupeju na poti na Ravne podprli zamisel o SOG - Slovenskem osvobodilnem gibanju - in takoj ustanovili prvo vlado SS - Samostojne Slovenije. Mene je doletelo ministrstvo za probleme "zlate mladine", kot se je reklo tistim, ki so nosili jeans in poslušali radio Luksemburg. (Prvi predsednik SS je danes veleposlanik in mogoče bo kdaj še predsednik.) Oblast je vzela gibanje zares in je malo poslušala, malo fotografirala, malo zasliševala, ministra za zdravstvo je imela celo nekaj dni v preiskovalnem zaporu, kar nas je bilo pa šestnajstletnih, pa je dobro besedo zastavil profesor za predvojaško in je vse skupaj utonilo v pozabo.

Moj tretji vlom v zgodovino pa je bil zaradi prve slovenske zastave brez zvezde. Dan pred ustanovitvijo Demosa so imeli Pučnikovi socialdemokrati zbor v Izoli in tja je Beno prinesel slovensko zastavo brez zvezde - naredili so mu jo v tovarni uniform v Labinu z izgovorom, da jo potrebujejo za neko amatersko predstavo. Ker je brezzvezdnica vzbudila nekaj nerganja med pravovernimi, je pred zastavo stopil Marko Pogačnik in rekel, da bo pa on tam namesto "odsotne". Naključje je hotelo, da je tam tudi ostal, kajti grb, ki je nadomestil zvezdo, je njegovo delo. Beno me je prosil, če vzamem zastavo s seboj, ker bo naslednji dan ustanovitev Demosa in nimajo zastave brez zvezde. Pripeljal sem jo v Ljubljano in jo naslednji dan predal v DSP in čez eno uro je že visela, pred njo pa so sedeli Pučnik in vsi ostali, ki so zdaj že zgodovina ali pa ji še ne dajo miru. Jaz se potem s politiko nisem več ukvarjal. Preselil sem se na deželo, vendar me Demos ni spustil iz rok. Čez nekaj let je prišel za mano in je približno 200 metrov od mojega doma, na nekem kmečkem turizmu, razpadel.

Praznujmo, dame in gospodje, tovarišice in tovariši, proč vrzimo trudne misli, vstran jo vržeš, če ni ravno Armanijeva obleka! Pojdimo na sveži zrak, sedimo na breg reke in počakajmo, da sovražnikovo truplo priplava mimo. Če bo šlo tako naprej, če bodo pridno ovajali drug drugega, če bodo razkrinkavali nečednosti naših in vaših in Nackovih, se bo zgodilo, da ne bo nikogar več na bregu, da bo vse prineslo mimo. Ker ste vi tako želeli.