transnacional / Miha Zadnikar : Kdo ali kaj dela godbe?

V času od pisanja zadnje kolumne se je materializirala njena uvodna teza o tem, da gibanje za drugačno globalizacijo - veliko raje recimo tako kot "antiglobalizem" - zgublja tla pod nogami prav tam, kjer bi kazalo obenem uživati i telesno i mentalno, torej v godbah: Čezvse simpatičen poba, politično povsem "naš" Manu Chao z nastopi osebno sicer očara, a obenem po odhodu domnevno "zavednemu" občinstvu ne dopusti nikakršnega prostora za kritiko svojega "znotrajglasbenega" podjetja, čeprav je to večkrat dvomljivo skregano s karizmo, kakršno nosi njegova verbalno-aktivistična narava. Človeku po ustrezen zgled ni treba daleč - "zvezdnik" Lou Reed, vzemimo, je imel tedve dimenziji v Križankah uravnoteženi mnogo bolje in še brez pretenzij ju je podajal. Enotnosti gibanja daje, če mu le hočemo prisluhniti z "globinsko distanco", "navaden" pop dogodek več potencialne soli in kruha od tistega, ki se napoveduje kot eklatantno "naš" - zato bo vsekakor treba prisluhnit, kaj ima na temo subtilnega "podtikanja (politične) tvarine" dodati David Byrne.

Gibanje za drugačno globalizacijio se očitno ne zna več napajati niti tam, kjer industrijsko manj razvpita imena skoz godbe podajajo prav tako silovita ali še udarnejša (politična) sporočila. Ali drugače: Sotrudnik I.V. je v temle občilu že pred tedni opozoril, da utegne gibanje na celi črti spregledati nastop dobro skritih in pogumnih urbanih taspodnih iz Mehike - Los de Abajo. Res se je zgodilo tako. Tudi "svojih" veteranov Zu ni prišel pozdravit nihče z zastavo ali s transparentom ... Dr. Eugene Chadbourne bi moral aktivista, aktivistko zanimati po "defaultu", morda kot sogovornik, ki je bil na vzhodu že v starih časih, sploh pa je prava "ikona" med tistimi, ki dokazujejo, da ima protestniška "tradicija" v ZDA povedati veliko, po 11. septembru še toliko več novega, in da išče nenehno sveže poti za prezentacijo upora. Današnja teza je nevarna, a neogibna: Gibanju je očitno več do manifestnosti, množične demonstrativnosti, kot do pouka, predanosti, premisleka, aktivne udeležbe. Poraz je grenak, historičen spomin majav - dozdeva se, ko da se od punka sem niso naučili ničesar; ko da se odjemalkam, odjemalcem v godbah ne ljubi več brskati po margini, po untergruntu, po svojih naravnih zavezniških poljanah; ko da so godbe na lepem po političnem in intelektualnem naboju ločene od dobrega žura. Temu še pred desetletjem ni bilo tako. Ohlapen pojem "levega populizma" iz osemdesetih nas svari, da se misliti godbe po novem sliši nekako tako kakor gorje pametnemu. V tem splošnem antiintelektualizmu se sproti in tragično rojevajo nove in nove manjšine - misliti godbe, pomeni, biti odveč, saj gre dandanašnji ja za nonšalanten revolucionaren ples, kjer ni prostora in časa za prevpraševanje, za kritičen posluh. Ples, že-že, vedno in povsod, toda - mar ni zabava še veliko slajša, če veš, za kaj pri njej gre!? Ameriška shema o glasbi kot izključno entertainmentu se lepo ujema z "antiglobalizmom" kot modno muho. Ali kot je to proklamiral sam predsednik George Bush ml. 31. maja letos: "(...) zato razglašam junij 2002 za mesec črne glasbe. Američane vseh izvirov vabim, da se naučijo več o bogati dediščini, o tem, kako je ta oblikovala našo kulturo in naš način življenja, pozivam jih, da izkoristijo priložnost in užijejo velika glasbena doživetja, dostopna skoz prispevke afriško-ameriške glasbe (...)." Predsednikov poziv je bil pričakovan, saj kaže v času, ko je ogrožen od številnih zlih držav, navsezadnje implicitno iskati pridne domače muslimanske brate in sestre, vendar pazimo tudi na pomembno distinkcijo: Močno dvomimo, da so imeli Bushevi svetovalci v mislih črne godbe, ko so mu sestavljali tale govor; oni so namreč zabesedičili o črni glasbi, torej o tistem zredčenem, tisočkrat ponadzorovanem segmentu, kar so ga ZDA v svoji rasistični zgodovini uspele sfiltrirati in mukoma priznati kot del svoje dediščine. Kljub temu pozivu bo namreč Charles Gayle še zmerom igral na cesti ... The Sun Ra Arkestra bodo z razmajanim avtobusom križarili po zveznih avtocestah in igrali za fičenke od vstopnine ... prof.Anthony Braxton bo prej dobil keš za svojo opero v Istanbulu kot v Chicagu ... Hamid Drake bo tik pred zdajci prosil za dodatne špile v Ljubljani, Mariboru in Zagrebu, da bo lahko še naprej trudoma šolal hčerko ... znameniti newyorški klub Birdland se bo še naprej kitil s citatom Charleyja Parkerja, češ ga gre za "jazz corner of the world", čeprav je bil na njegovem odru Parkerju nastop prepovedan. That's jazz, baby. Die like a dog. "Mesec črne glasbe" bo v hiši slavnih ustoličil tri uradno preverjene raperje in nalil dovolj gneva tridesetim novim in neznanim črnim mladcem in mladenkam, da bodo v svoj hip-hop vtkali novo topoumnost, nov prikrit rasizem iz Bele hiše.

Sreča pri vsem skup je ta, da več ko je globalnih frkljanj in obče jebe, boljše godbe nastajajo, pri čemer pa se zastavek pričujočega spisa preobrne v žalostno lokalno ugotovitev. Vemo, da ima vsako gibanje zmeraj svoje godbe, zapažamo, da rumena medijska stihija ignorira prenekatero izvrstno gostujočo reč, toda kaj pomaga ves promotorski trud, kopica tako ali drugače organiziranih koncertov, ko pa se to ne prime glasbenic, glasbenikov - komaj kdo od njih pride še kaj poslušat. Materialistično vzeto, gostovanje še tako kreativnega dogodka očitno ni pogoj za kreativno reakcijo na sceni. Očka, ki nakupi mulcema vse potrebne ojačevalce in mešalko, in teta, ki podari mlademu bendu karavan, storita prav podobno škodo kakor George Bush ml. v razglasu - potencialno ustvarjanje že vnaprej zakrkneta do stopnje, kjer je na delu vse preveč udobja in denarja, da bi sploh lahko začele nastajati dobre godbe. Razmerje med gostujočo ponudbo in lokalno ustvarjalno reakcijo je v teh krajih porazno. Toliko, kar zadeva nedavno ujete nebuloze, po katerih bi naj glasba in politika ne imeli nikakršne zveze.

povezava