25. 6. 2002 | Mladina 25 |
Follow the money!
Ravs za pokrovitelje
© Tomo Lavrič
Arhitekturni kritik in zgodovinar Charles Jencks je v enem izmed svojih predavanj označil muzeje moderne umetnosti za katedrale sodobnega časa, v katerih je kult podob in vsega tistega, kar se nanje nanaša, postal svojevrsten substitut religije. Toda ne samo muzeji s svojimi zbirkami in z občasnimi, bolj ali manj prestižnimi razstavami, tudi pregledi sodobne likovne produkcije, organizirani bodisi v krajših, bodisi v daljših časovnih intervalih (vsako drugo, tretje leto ali še redkeje), so obvezne romarske destinacije, plemenski shodi, na katerih naj ne bi manjkal nihče, ki v likovniški sferi da kaj nase. Častitljivi beneški bienale, ustanovljen davnega leta 1895, za odtenek manj razvpiti bienale v Sao Paolu, ki je letos doživel svojo petindvajseto ponovitev, pa Havana (osmič), Istanbul (sedmič) in Sydney kot po tekočem traku dobivajo nove bratrance in sestrične (Lyon, Dakar, Santa Fe, Valencia, "nomadska" Manifesta, ki vsakokrat gostuje v drugi državi oziroma mestu, kar trije bienali v Južni Koreji, skratka, vseh skupaj bi našteli ne dosti manj kot trideset, pa brez tistih, specializiranih samo za grafiko ali kak drug, ožje opredeljen medij) v upanju, da se bodo spremenila hierarhična razmerja in podrla hegemonija estetskih ideologij zahodnega sveta. Politične ambicije prirediteljev v večini primerov žal izzvenijo v kompromise, skozi katere se pokaže, kdo pravzaprav dirigira vsem tem orkestrom in zborom - kapital, ki naj bi se čiprej oplemenitil in nihče drug. Vse domnevne "alternative" in "nove energije" (z Vzhoda ali od kjerkoli drugod) v končni posledici pristanejo na istem skupnem imenovalcu: doseči čim višjo ceno na trgu in se uvrstiti med izbrance, ki jih pokroviteljsko zastopa, marketinško promovira in uspešno prodaja eden izmed vplivnih svetovnih galeristov. Le-ti seveda spretno poskrbijo, da se v bienalskih in podobnih selekcijah vselej znajde tudi nekaj njihovih varovancev, organizatorjem in njihovim svetovalcem - zadnje čase tako popularnim kuratorjem - je na razpolago guest list z imeni mednarodnih zvezd, ki naj bi dvignile ugled posamezne prireditve, ne glede na to, koliko sodijo v uradno razglašeni koncept in kolikokrat so bile njihove zamisli že reciklirane. Z javnimi sredstvi, ki se merijo v milijonskih dolarskih zneskih, se na ta način pravzaprav postavljajo mega-razstave, vse bolj spominjajoče na umetnostne sejme, na katerih eksponati (vsaj uradno) niso naprodaj, a z malce poizvedovanja lahko vsak zasebni ali korporativni zbiralec kakor tudi muzejski direktor z dovolj močno finančno zaslombo pride do podatka, kaj mora napisati na ček, da bo postal lastnik prav tiste stvaritve, ki je pritegnila njegovo pozornost. Poglobljenih raziskav, izoblikovanih umetniških stališč in resnega dela je vse manj, sprenevedanja, ki ga je moč hitro evidentirati in še hitreje odpisati, pa v izobilju; kar privlači, so (že razvpita in bolj ali manj pomembna) imena, izjemoma kdo, ki ima ustrezne dispozicije, da to postane. Izvirne zamisli, kolikor jih sploh je, pogosto ostanejo neopažene, zvezdniški sistem jih potiska v ozadje, po drugi strani pa na vse bolj vprašljivo kvaliteto in smiselnost bienalskih etc. postavitev v marsičem vplivata naglica in površnost pri pripravah. Zaradi pregovornih časovnih stisk zvezdniških kuratorjev, njihovih pridobitniških interesov in vrtoglavo naraščajočega samoljubja, premosorazmernega s številom razstav, katerih priprave so jim zaupane, se praktično nobenemu ne ljubi več razmišljati, kataloška besedila, ki jih sproducirajo (ali pa tudi ne, saj se širi prepričanje, da je tisto, kar so izbrali, že samo po sebi dovolj "argumentirana" izjava), so polna občih mest, brezkončnega razpredanja o globalizaciji ali citiranja in parafraziranja trendovskih ideologov, med umetniki in selektorji ni nobenega dolgoročnega sodelovanja, soočanja in reflektiranja stališč, iz česar bi se izoblikovali oprijemljivejši dosežki, posledica tega pa je hiperprodukcija efemernih artefaktov in manifestacij, ki jih sproti preglašajo nove izmišljotine. Se kdo spomni, kaj je ostalo od tolikanj opevane Manifeste 3 v Ljubljani? Pri vseh hordah novinarjev in kritikov, ki so "morali" biti zraven, pri vsej domnevni "prelomnosti" medijsko razglašenega mednarodnega dogodka in evforičnih razlagah, kako "pomembni" da smo postali, se v slovenski prestolnici na likovnem področju ni zgodilo prav nič, kar bi vsaj za odtenek spremenilo averzijo tukajšnjih krojačev kulturne politike do vizualne sfere - ko se je prireditev iztekla, smo ravno tam, kjer smo bili pred desetimi, petnajstimi leti, komajda komu od tujih obiskovalcev se še svita, da je bil v Sloveniji in ne na Slovaškem ali v Slavoniji...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
