O lepotah Evropske unije

Vojna, Nato, Evropska unija. Velike teme tega trenutka. Pa se ustavimo pri slednji. Kamor pogledaš, se nekdo pripravlja na vstop v Evropsko unijo. Živalski vrt, veterinarji, kmetje, cariniki. Drugačne meje, mleko brez kloramfenikola, zaščita kmetijstva. Kaj bo prinesla prihodnost, katere so prednosti in nevarnosti evropske bratovščine?

Prav čudno, kako malo o tem razpravljajo kulturniki. V javnosti je glede prihodnosti slovenske kulture na delu predvsem paranoična misel o kulturnem imperializmu velikih narodov, ki bodo požrli male. Zato bo slovenska kultura po poroki z Evropejci še toliko bolj pomembna, sami sebe prepričujejo kulturniki. Slovenska kultura je varuhinja slovenskega naroda, nosilka njegove samobitnosti in samozavesti, ponavljajo. Nam kar paše, da bomo v EU, razmišljajo nekateri, saj bomo v evropskem parlamentu govorili tudi slovensko. Kot da bi bila raba slovenščine edini zveličavni argument te drame človeškega tkiva.

Dobršen del slovenske kulture se duhovno oplaja pri idejni dediščini 19. stoletja. Zato me slovenska kultura spominja na neko mestece sredi Brazilije, katerega ime mi je izpuhtelo iz spomina, podoba pa je še vedno živa: nemške gostilne, pivo v potokih, klobase na ražnju, jodlanje, brkati in čokati tipi, hiše kot v Schwarzwaldu, rož'ce dišijo na okenskih policah. In to v osrčju Brazilije. Nekaj posebnega. Nemščina pa takšna, kot so jo v Nemčiji poznali pred več kot sto leti. Sociološki, antropološki in lingvistični fenomen: Nemci, konzervirani sredi največje južnoameriške države. Čas se je ustavil. Občutek imam, da bi podoben položaj ustrezal dobršnemu delu v preteklost nostalgično zazrte slovenske kulturne srenje, ki sanja svoje ovenele sanje. O Sloveniji kot tesno zaprti školjki, katere lupina varno skriva nekaj dragocenih biserov, svojih velikih mitov, brez katerih bi bilo življenje pač preveč prozaično. A iz te moke ne bo kruha. Slovenija bo s svojo kulturo vred še vehementneje izpostavljena različnim vplivom in dinamikam duha. Kar je dobro.

Torej, kulturniki v bistvu nimamo pojma, kako bo vključitev v Evropsko unijo vplivala na umetnost in kulturo v Sloveniji. V resnici ta tema ni resnejši predmet javne debate, medijske obravnave, kaj šele kakršnekoli analize v javni rabi. Zato si megleno podobo prihodnosti lahko sestavljam le kot mozaik, ki ga tvorijo intimne izkušnje iz preteklosti.

Predstavljam si, da nam bodo bolj kot doslej dostopne različne evropske fundacije in drugi viri, namenjeni kulturi. Toda vsakdo, ki je že imel opravka s tozadevno evropsko birokracijo, je bil šokiran. Pred kratkim sem se o tem pogovarjala s kolegico Jano, ki si je kot finančnica izkušnje s pridobivanjem subvencij iz evropskih virov nabirala tudi pri 3. bienalu evropske umetnosti Manifesta 2000 v Ljubljani. Pustimo ob strani, da ima prošnja za malo večji projekt iz evropskih virov kar nekaj kil, se pravi, da potrebuješ celo ekipo, ki nekaj časa izpolnjuje zapletene evropske obrazce. Zelo natančno je treba specificirati predvidene izdatke. Potem pa vse skupaj položiš v kartonsko škatlo in pošlješ v Bruselj. Evropski denar prihaja post festum. Ko je kulturni projekt že končan, se pravi v primeru Manifeste razstava zaprta, producent pa je iz lastnih sredstev že poravnal vse izdatke. Plačane račune potem kopiraš in spet pošlješ v Bruselj. Porabljena sredstva se morajo natančno ujemati s specifikacijo predvidenih stroškov, ki si jo posredoval, preden se je projekt sploh začel. V kulturi pa takšna natančnost ni prav nič enostavna. Zelo težko je predvideti vse, kar se ti obeta. Kup reči nastaja sproti, nepredvideno in nepričakovano, presenetijo te kot strela z jasnega. Potem samo še čakaš. Nekega dne te Bruselj le razveseli z obljubljeno podporo. V primeru Manifeste so zadnja evropska sredstva na račun prireditve priromala šele dve leti po končani prireditvi.

Problem ni le v tem, da je evropski sistem pridobivanja kulturnih dotacij skrajno zoprn in zapleten. Veliko bolj nespodbudno je to, da je kot tak dostopen predvsem velikim producentom, se pravi večjim kulturnim institucijam. Le te premorejo toliko administrativnega kadra in različnih specialistov, ki so sposobni zmagati v boju s prijavnimi obrazci. Predvsem pa so le velike kulturne institucije likvidne v tem smislu, da premorejo sredstva za zalaganje in jim povrnitev stroškov čez leto ali dve ne pride do živega.

Predvidevam, da manjši in finančno manj zmogljivi producenti od evropskih virov ne bodo imeli kaj dosti. Skrbijo me izkušnje nekaterih kolegov, kulturnikov iz sosednje Avstrije, ki so kot producenti manjšega formata dolga leta organizirali izjemno pomembne kulturne dogodke, kaj kmalu po priključitvi k uniji pa so bili prisiljeni razglasiti bankrot in zapreti svoja vrata. Kakšen bo v prihodnosti status raznih slovenskih nevladnih organizacij na področju kulture, je odločilno vprašanje za že vzpostavljeno raznovrstnost našega kulturnega življenja in kulturnih vsebin. Tudi zato, ker je bilo za marsikaterega manjšega kulturnega producenta v Sloveniji ali za kulturnike svobodnjake v letih po osamosvojitvi zelo pomembno, da so bili v določenem obdobju dostopni različni viri, ki so spodbujali t. i. vzhodnoevropske kulturne prostore. Tudi umik bogatina Sorosa je povzročil zaton marsikatere kulturne pobude, za katero v slovenski državi ni posluha.

Ali dejstvo, da bo kultura v Sloveniji tako neizmerno pomembna za identiteto države, obenem pomeni, da bo v prihodnosti tudi delež javnih sredstev zanjo višji? Kaj bo vstop v Evropsko unijo pomenil za obstoječo kulturno zakonodajo? Verjetno je iluzorno pričakovati, da si bomo iz evropskih virov dodobra opomogli z novo infrastrukturo za kulturne dejavnosti, kot so to pametno storili recimo Portugalci. Kdo bo v Bruslju uspešno lobiral za dobrobit slovenske kulture? Ne poznam jih prav dosti, ki bili hkrati inteligentni, izkušeni, samozavestni in dovolj pokončni, da bi od njih lahko pričakovali omembe vredne rezultate. Sicer pa je kadrovanje v slovenski (mednarodni) kulturni politiki spet zgodba zase. Relevantnih vprašanj, ki presegajo status slovenščine v bodoči domovini, je veliko. Odgovorov pa skorajda nič. Zato lahko ugotovim le, da smo slovenski kulturniki čreda ovac, ki nima pojma, kako se bo pasla po evropskih pašnikih.