Mučenje otrok in mladine s kulturo

Zgodnja učna leta sem preživela v simpatični osnovni šoli. Še danes pa mi ne gre v račun bizarna izbira krajev za šolske izlete. Če se prav spomnim, smo v prvih treh razredih kar dvakrat obiskali Urh. Sedemletne so nas gnali na ogled notranjosti tamkajšnje cerkve, v kateri so nas soočili z grozljivimi fotografijami vojnih mučenj. Čeprav je od takrat minilo že več deset let, so mi nekateri izmed sadističnih prizorov še vedno pred očmi. Vrezovanje peterokrake na čelo, puljenje jezikov in podobno nečloveški repertoar. Po ogledu tega zverinstva so nas posedli okoli spomenika, kjer smo si privoščili sendviče in sladkarije. Nisem bila edina, ki je nekaj časa po tem spala pri prižgani luči in se potila med rjuhami.

V vsakdanjem življenju nas država opozarja na različne škodljivosti. Z vsako škatlico cigaret nam minister za zdravje sporoča, da se gremo ruleto z rakom, ki jo lahko na koncu izgubimo. Ko si hočemo privoščiti mastno slasten kos prašiča, ki ga uživaško grickljamo, ko ga potegnemo iz pečice, se nazadnje raje odločimo za pustega purana, ki je vse svoje kratko življenje letal po zdravih, zelenih, dehtečih slovenskih pašnikih in si prislužil etiketo do zdravja prijaznega živila. S čim pa strežemo otrokom, učencem in dijakom na področju kulturne vzgoje, v katero se z ogledi razstav, predstav, koncertov in muzejev vključujejo vrtci in šole, nikogar ne briga prav dosti. Tu ni nobenih priporočil, etiket in licenc.

Ko se bodo vzgojiteljice, učiteljice, profesorice in njihovi moški kolegi konec avgusta vrnili v vrtce in šole, jih bo na mizah čakal kup ponudb za oglede kulturnih prireditev. Prepričana sem, da jim producenti kulture ponujajo cel kup možnosti: od totalnega umetniškega šita do zares relevantnih zadev. Tu ni nobene instance, ki bi jo človek pričakoval od strokovnjakov za umetnost in pedagogiko, za katero bi bilo logično, da jo vzpostavita ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za kulturo, da bi kulturno ponudbo za mlade opremila z nalepkicami o primernosti, jim podelila nekakšno licenco, kaj je za takšno vzgojo res primerno in za kakšno starost, kar bi bilo čisto pametno in koristno. Seveda je zdravo, če je možnost izbire demokratična in se nazadnje šola odloči, za kar hoče, vendar nikakor ni odveč, če je pri izbiri na voljo kakšen bistroumen smerokaz.

Odločitev, kaj bodo otroci, učenci in dijaki obiskali v okviru kulturnih dni, je stvar vrtca in šole. Izbira je prepuščena mentorjem. Prav rada verjamem, da ob obilni ponudbi odločitev za pravo stvar ni lahka. Za kulturne producente so množični obiski otrok in šolarjev sekira v med. Lepo zvišajo statistiko obiska, pa še nekaj denarcev se steče v blagajno. Producent mora zagnati celega promocijskega hudiča, kadar hoče na razstavo ali predstavo privabiti šeststo obiskovalcev, ki si kupijo vstopnico pri blagajni. Veliko varneje in enostavneje je, da se dogovori s kakšno šolo; ta pripelje nekaj razredov in dvorana je razprodana. Prepričana sem, da so ravno otroci in mladina v marsikateri kulturni hiši, v gledališču, muzeju ali galeriji, najpogostejši obiskovalci, neprimerno številnejši od odraslih, brez katerih bi bil obisk prenekatere prireditve prav beden.

Hudo problematično je, da za predšolske otroke in učence nižjih razredov osnovne šole obstaja razmeroma dobra kulturna ponudba, prilagojena njihovi starosti in umetniško kakovostna, potem se zgodba konča. Učenci višjih razredov in dijaki so najpogosteje prisiljeni v ogled predstav, razstav in drugih prireditev za odrasle, kar je, prav rada verjamem, precej duhamorno početje, ki jih bo gotovo odbilo od obiska gledališča in podobnih kulturnih dogodkov, ko bodo nekoč odrasli. Si predstavljam, da za zelo mlade ljudi ni prav noben užitek obisk kakšnega zapletenega triurnega Hamleta, podobno pa je tudi z igralci na odru, za katere so dijaški abonmaji pogosto prava tlaka.

Države, ki se v Evropi najbolj sistematično ukvarjajo s kulturno vzgojo otrok in mladine, kot so skandinavske države, Velika Britanija in Nizozemska, mladih ne mučijo z dogodki, ki niso primerni zanje. Zato režiserji ustvarjajo posebne, prilagojene Hamlete, za različne starosti, za otroke, potem posebej za mladostnike, kjer pošteno okrajšano in prirejeno klasiko kombinirajo z živahno in med mladimi popularno glasbo, z različnimi štosi, ki so jim všeč, vse skupaj pa je vendarle popolnoma profesionalno izpeljana, prav nič banalna ali kičasta uprizoritev. Na Nizozemskem imajo cel kup sodobnoplesnih predstav za najstnike, ki obravnavajo njihove probleme, recimo ljubezenske, v njih nastopajo mladi plesalci, koreografirajo jih uveljavljeni umetniki, podobno, kot če bi se koreografij posebej za mladino pri nas lotili Kovač, Farič, Potočan, Bogdanovski itd.

Tudi v najbolj osveščenih evropskih državah se dogaja, da mlade seznanjajo s kulturo za odrasle, vendar takrat zelo dobro poskrbijo za ustrezno interpretacijo. Takšna je bila recimo razstava genialnega in izjemno temačnega avstrijskega slikarja Arnufa Rainerja v dunajskem Kunstforumu. Na moje veliko presenečenje se je na njej trlo otrok in mladine. Vendar skupaj s številnimi pedagogi, ki so jim na zanimiv način razlagali zahtevno vsebino. Poleg obsežnega kataloga za odrasle je bil skorajda zastonj na voljo poseben katalog za mlade, zares posrečena knjižica s številnimi nalogami v obliki nekakšnega delovnega zvezka, povezanega z vsebino razstave.

Skratka, kulturna ponudba za otroke in mladino je tržna niša, s katero si marsikdo prav koristno pomaga. Vendar je v Sloveniji ta ponudba kaotična. Od amaterskih zadev do kakovostne umetnosti, od prilagojenih vsebin do preveč zahtevnih. Prava "svaštarija", ki bo marsikomu vzela veselje do obiska česarkoli razen kina, ko se bo začel samostojno odločati za uživanje v kulturi. Poleg tega šole najraje izbirajo klasične oblike umetnosti, sodobna umetnost je precej zapostavljena in pri mentorjih ne zbuja prav dosti interesa.

Otroci in mladi so povsod po svetu ranljiva in kljub raznoraznim deklaracijam brezpravna skupina ljudi. Obsojeni so na to, da odrasli z njimi počno različne kretenizme, hitro lahko postanejo tudi žrtev različnih zlorab. Nekatere od držav, ki sem jih prepotovala, so do otrok prijazne že na prvi pogled. Ko stopiš z letala v Koebenhavnu, je za vsakim vogalom kakšno lično urejeno in snažno otroško igrišče ali igralnica s kupom legokock, poleg stranišča za moške in ženske obvezno še soba za previjanje dojenčkov in malčkov. V marsikateri galeriji je organiziran vrtec, kjer se otrok veselo zabava, medtem ko si starši ogledujejo razstavo. Ljubljanska blokovska naselja krasijo otroška igrišča z zarjavelimi gugalnicami, nastlana s smetmi in pasjimi dreki, tako da potrebuješ gumijaste škornje in vile, da se prikoplješ do tobogana, med igranjem v peskovniku pa si lahko vesel, če ne najdeš nobene igle.

Skratka, zavzemam se za kulturno ponudbo, prijazno do otrok in mladine, in nasprotujem zoprnemu in škodljivemu mučenju z umetnostjo. Me prav zanima, kdaj se bodo že enkrat za podobne cilje konkretno zavzeli tudi vsi tisti, ki so pristojni in plačani za to.