transnacional / Uršula Cetinski: Mučenje otrok in mladine s kulturo

Zgodnja učna leta sem preživela v simpatični osnovni šoli. Še danes pa mi ne gre v račun bizarna izbira krajev za šolske izlete. Če se prav spomnim, smo v prvih treh razredih kar dvakrat obiskali Urh. Sedemletne so nas gnali na ogled notranjosti tamkajšnje cerkve, v kateri so nas soočili z grozljivimi fotografijami vojnih mučenj. Čeprav je od takrat minilo že več deset let, so mi nekateri izmed sadističnih prizorov še vedno pred očmi. Vrezovanje peterokrake na čelo, puljenje jezikov in podobno nečloveški repertoar. Po ogledu tega zverinstva so nas posedli okoli spomenika, kjer smo si privoščili sendviče in sladkarije. Nisem bila edina, ki je nekaj časa po tem spala pri prižgani luči in se potila med rjuhami.