Provincializem na pragu Evrope

Če odmislimo čisto formalne in administrativne spremembe, do katerih bo maja 2004 vsekakor prišlo, si dejstvo, da bo odtlej Slovenija polnopravna članica Evropske unije, vsak predstavlja, kakor mu domišljija dopušča. Človeška domišljija pa je, kot vemo, brezmejna, zato gotovo ne bo malo tistih, ki bodo v svojih optimističnih pričakovanjih razočarani, ker se zanje pravzaprav ne bo nič spremenilo, marsikomu se bo godilo celo slabše kot se mu je doslej, zanesljivo pa bodo profitirali pripadniki državnouradniške kaste, ki se bodo namnožili čez vsako še obvladljivo mero in udobneje kot kdajkoli parazitirali na plečih vse manjšega števila vse bolj z najrazličnejšimi dajatvami obremenjenega produkcijsko aktivnega prebivalstva. Zavedati se moramo namreč, da Slovenija namreč ni in še dolgo ne bo normalna država, ampak bizarna tvorba, v kateri se dogajajo paradoksalni ekstremi in najbolj eklatantna protislovja med deklariranim in dejanskim. Za vzorec lahko vzamemo na primer področje kulture ali njenega posameznega segmenta, recimo likovnega.

Država, ki se nepretrgoma širokousti s svojo kulturnostjo, v evropskem kontekstu ne pomeni praktično nič. Njena prepoznavnost je minimalna, njenih institucij in prireditev v njih ne oblegajo množice tujih obiskovalcev, njene predstavitve v tujini so redke in nenačrtne, brez kontinuitete in brez pokritja v osrednjih in specializiranih medijih. Slovenska veleposlaništva nimajo kulturnih atašejev, mreža kulturno-informacijskih centrov po evropskih in svetovnih metropolah je in bo še dolgo ostala zgolj ena izmed neštetih neuresničenih obljub, zunanje ministrstvo niti po naključju ne razmišlja o ustanovitvi kulturnopromocijske agencije, ki bi bila vsaj približno primerljiva s francosko AFAA, švicarsko Pro Helvetia, z British Councilom ali kako podobno organizacijo. Za nameček vladne koalicije, kakršnekoli že so oziroma so bile, vedno poskrbijo, da kulturni resor pripade mlačnim, pasivnim kreaturam, ki jim zagotovijo ohranitev statusa quo s tendenco še večje marginalizacije in pavperizacije vsega, kar bi nas morebiti vsaj za ped približalo tolikanj opevani evropskosti. Le tako si namreč lahko razložimo dejstvo, da je Slovenija ena zelo redkih evropskih držav, ki ne premore (in tudi nič ne kaže, da bi ga v doglednem času dobila) sodobnega, dinamičnega umetnostnega muzeja z mednarodno zbirko in da se še vedno besni brani vsega, kar je "tuje" (razen tistega, čemur se občasno prav po hlapčevsko klečeplazno prikloni), s pretvezo, da na ta način ščiti "domače", ki pa je vse prej kot privilegirano, z največjimi napori ohranjano na robu preživetja. To preživetje je v glavnem odvisno od majhnega ali vsaj minimalnega dobitka na loteriji, imenovani "javni razpis", kjer se pravila igre stalno spreminjajo (v končni posledici je odločitev prepuščena objestnemu uradniku, ki si je prekleto dobro zapomnil, kaj je kdo kdaj rekel in se mu s tem osebno zameril, pa kdo so tisti njegovi prijatelji, ki jih nikakor ne sme pustiti na cedilu), tako da ni moč ničesar vsaj srednjeročno načrtovati, ker se niti za sproti ne ve, kdaj boš dobil četrtino ali petino tistega, kar za uresničitev konkretnega projekta dejansko potrebuješ.

Tisti redki slovenski ustvarjalci (med likovniki recimo skupina IRWIN, Marjetica Potrč, Marko Peljhan in morda še dva, trije mlajši, pa tudi kakšen kustos bi se našel med njimi), ki jih poznajo dlje od Trsta in Celovca, so si svoj status na mednarodni sceni izborili sami, ne s pomočjo načrtne promocijske podpore. Uradno mednarodno sodelovanje skorajda ne pozna kakovostnih preferenc, vanj je mogoče stlačiti karkoli, na kar domača uradniška srenja nasede. Naravnost nesramen primer takšnega natega je tudi razstavno skrpucalo, ki so ga prejšnji teden pod krinko jubilejnega 25. INTART-a odprli v ljubljanski Jakopičevi galeriji. Kot visokodoneči hommage trem literarnim velikanom, Kosovelu, Pasoliniju in Handkeju, diletantsko obdelanim v tretjerazrednih podobarskih interpretacijah, so z debelo uro trajajočim otvoritvenim ritualom, prepolnim puhlic o evropski naravnanosti te mizerne provincialne parade samovšečnosti in samozadostnosti (za nekatere je namreč prepričljiva potrditev evropskosti že občasno gostilniško bratenje s koroškimi in furlanskimi somišljeniki), inavgurirali nekakšno diplomatsko-uradniško šagro, kjer je vse prekipevalo od fraz o edinozveličavnosti in vseodrešujočnosti kulture in umetnosti, čeprav je bilo ene in druge komajda toliko kot je za nohtom črnega. Veliki nič, ki si ga za osebno promocijo izgovorijo najrazličnejši društvarji in zborničarji, je očitno tisti obraz Evrope, pred katerim si mnogi zatiskajo oči, a si jih ne bodo mogli prav dolgo - Evrope provincialne majhnosti, sebičnosti, ozkih klanovskih in lobijskih interesov, predvsem pa brezobzirnega boja za uveljavitev blaga iz vsake zapljuvane vaške štacune. Pri tem pride vse prav, tudi plezanje po hrbtih tistih, ki so prav ta provincializem razkrinkali in obtožili v svojih delih, s katerimi so se neizbrisno vpisali med evropske klasike. Ubogi Kosovel, Pasolini in Handke, kako so vas zmaličili provincialci na pragu Evrope!