Slovenija - politični in kulturni bonsaj

Ena od tem radijske oddaje, v kateri sem sodelovala pred nekaj dnevi, je bilo tudi vprašanje, kaj si Slovenci mislimo o sebi in kakšno podobo bi radi pokazali navzven. Mislim, da ima Slovenija manično-depresiven značaj, naj mi psihiatri oprostijo to banalno primerjavo. Sama o tem stanju vem le toliko, kolikor preberem v ženskem tisku, kjer pravijo, da človek v tem stanju pada iz ene skrajnosti v drugo. Če to drži, je tudi primerjava ustrezna. Slovenija niha med dvema skrajnostma. Prva skrajnost je pretirana samohvala in zavest o lastni pridnosti, razvitosti in poštenju. Tega se je nalezla v polstoletnem bivanju v družbi z drugimi jugoslovanskimi republikami, kjer je ekonomska superiornost ljudem vlivala samozavest, pogum, občutek večvrednosti, ta pa se je neutemeljeno razširil tudi na duhovna področja bivanja. Druga skrajnost je tarnanje o majhnosti, ogroženosti, neprepoznavnosti in podobnih tegobah. Homofobija, ksenofobija, rasizem, nepotizem, skorumpiranost in druge bolezni naše družbe so pometene pod preprogo in ne sodijo v mazohistični repertoar Slovencev v temni fazi manije, saj slovenski kulturni in politični prostor v fantazijah o samem sebi vedno igra vlogo žrtve, vloga agresorja pa je zamolčana.

Če sem kaj pobrala na potovanjih po svetu, potem lahko zanesljivo povem, da se Slovenci vidimo drugače, kot nas vidijo drugi. Nikjer nisem naletela na odziv, ki bi se glasil nekako takole: "O, ti si Uršula iz razvite, poštene, majhne, ogrožene Slovenije!" Najpogosteje se mi je zgodilo, da sogovorniki na tujem niso vedeli, od kod prihajam. Razen v nekaterih evropskih državah, kjer Slovenijo dobro poznajo in jo pogosto še vedno doživljajo kot vzhodnoevropsko državo, kar med razvitimi, ošabnimi in zaslepljenimi pomeni gospodarsko zaostalo in duhovno skrhano od dolgega ždenja za železno zaveso. Nepoznavanje Slovenije se je širilo toliko bolj, kolikor dlje sem bila od Evrope.

Ko sem decembra v Tokiu predavala o Sloveniji, sem uvodoma narisala zemljevid Evrope. Razložila sem, da živim v državi, ki kot samostojna politična tvorba obstaja deset let in šteje dva milijona prebivalcev. Poslušalci so se najprej prisrčno smejali, ker so mislili, da je to nekakšna šala. Deset let je za Japonce (kjer so nekatere gledališke skupine stare več kot tristo let) hudo kratka doba, država, kjer živi dva milijona ljudi, se jim verjetno zdi politični bonsaj. S temi podatki sem med udeleženci Sejma japonskih odrskih umetnosti postala zelo prepoznavna. Geografska majhnost Slovenije me ni nikoli frustrirala, ker se je mojim sogovornikom po svetu vedno zdelo nekaj genialnega, da tako majhna skupnost producira toliko kulture. Tudi to, da ljudje ne vedo, kje naj bi Slovenija bila in kaj za ena reč je sploh to, se mi ne zdi nič groznega. Mislim, da vse države sveta tako in tako poznajo samo geografi. Življenje bi bilo prav dolgočasna nadaljevanka, če človek vsak dan ne bi dobil priložnosti, da se nauči kaj novega.

Mislim, da bo za prepoznavnost Slovenije najbolj zaleglo, če bodo ljudje čim več potovali po svetu in kar osebno sporočili svetovni javnosti, od kod so. To vžge dosti bolj kot sijajno oblikovani državni simboli. Zelo pomembno je tudi, da se svet čim intenzivneje seznanja s slovensko kulturo, kar pa bo presneto težko. Konkurenca bo neenakopravna. Francozi svojo kulturo uspešno propagirajo z mrežo Francoskih inštitutov, Nemci z Goethejevimi inštituti, Japonci z Japonskimi fundacijami, Britanci z Britanskimi sveti, Italijani z Italijanskimi kulturnimi inštituti, Nizozemci s kulturno dejavnimi veleposlaništvi ipd. Večina naštetih pametno spodbuja predvsem mednarodno promocijo mladih, neuveljavljenih, sodobnih umetnikov. Plačujejo prevode, potne stroške ljudi, potovanja scenografij, slik, instalacij v tuje kraje, včasih celo odkupe predstav, koncertov, zavarovanja umetniških del.

V Sloveniji se pojavlja zamisel, da bi ustanovili Fundacijo Primoža Trubarja. Ta zamisel je slaba. Če bi bila takšna fundacija v Sloveniji, ne bi imela stika z okolji, s katerimi naj bi sodelovala. Hudo dvomim, da je Slovenija sposobna odpreti kakšnih deset, dvajset fundacij tega tipa po svetu, kot so to storili Francozi, Nemci, Britanci. To pomeni, da bi pri nas dobili še eno zbirokratizirano in neuporabno telo. Tudi v poslanstvo kulturnih atašejev ne verjamem. Če so iz pravega testa in če to mesto ni le odlagališče za neuporaben in zaslužen kader, potem lahko veliko naredijo. Ampak nikoli ne veš, kdo bo kje. Samo vrhunski strokovnjaki in zanesenjaki kaj zaležejo, drugi pijejo šampanjec po sprejemih.

Mislim, da je promocijo umetnosti v mednarodnem prostoru res treba okrepiti. Po mojem bi bilo najpametneje temeljito podpreti kar referenčne umetnike same. Tiste, ki jih je svet prepoznal kot pomembne, kar ni vedno identično z umetniki, ki kaj veljajo doma. Tiste namreč, ki jih selektorji, kustosi, umetniški direktorji festivalov prepoznavajo kot kakovostne in zanimive in bi potrebovali nekaj finančne spodbude od doma, da bi jim res uspelo priti do Berlina, Rima, Pariza, Tokia, Tirane, Prage, Beograda. Ekonomska resničnost tega sveta je takšna, da se prej odločiš za predstavitev nekoga, ki mu matična država pokrije potne stroške, kot za tistega, za katerega moraš vse pokriti sam, če si gostitelj.

Zato me navdušuje predvsem status kulturnega ambasadorja, kot ga poznajo v Belgiji, ki recimo Jana Fabra veselo pošilja po najrazličnejših državah sveta. Umetnik ali umetnica, ki uživa ta status, skupaj s potnim listom kulturnega ambasadorja dobi še omembe vreden proračun, ki omogoča potovanja in gostovanja ter promocijo v svetovnih okvirih. Slovenski umetniki, za katere obstaja zanimanje zunaj naših meja, bodo kar sami - brez spremstva kulturnih birokratov - najgospodarneje izrabili denar za mednarodno promocijo, če jim bo dan v uporabo.

Za tiste, ki v umetnosti šele začenjajo in jih po svetu še ne poznajo, je dobro, če si jih pridejo najprej ogledat kar v Slovenijo. Lani smo plesni producenti priredili prvo slovensko plesno platformo. Poimenovali smo jo Gibanica. Prišlo je trideset selektorjev iz tujine in pokazali smo jim, kaj premore slovenski sodobni ples. Stroške potovanja in bivanja so si morali v celoti pokriti sami. Zaradi tega so slovenski plesalci že gostovali na številnih svetovnih odrih. Kadar sama potujem po svetu in izbiram predstave, mi države gostiteljice pomagajo s pokrivanjem potnih stroškov, pogosto s plačilom kar vseh stroškov potovanja in bivanja. Če ne bi bilo tako, bi mi uspelo zbrati prav malo programa. Finančnega vira, ki bi okrepil obisk selektorjev iz tujine, v Sloveniji ni. Če pa bi bil, bi zagotovo potrojil učinek Gibanice in podobnih prireditev, ki spodbujajo mednarodno uveljavljanje naše umetnosti. In slovenski bonsaj bi krasil številne vrtove širom po svetu.