7. 3. 2004 | Mladina 9 |
Vse to zate
Povedati svoje, pa četudi med drvenjem v prepad
© Tomo Lavrič
Nadaljujemo z malo kulturno, socialno in politično teorijo izbrisanih tukaj in zdaj. Naj bralcu, bralki osvežimo spomin: V nedavnem mračnem spisu smo poleg tistih "pravih" izbrisanih obravnavali še staro, a pridruženo članstvo, "dodatno sproducirane", torej vso margino, vso preostalo alternativo, ki jo je krut državniški zamah z gesto (obenem ignorantsko in napihnjeno) postavil na eno in isto obrežje skrajne bede; v senco; na hladno; za zmerom; v "no future". Zgodbo kaže na tem mestu bodisi še bolj zmračiti, zdeprimirati bodisi podati njeno humorno različico. Za slednjo se teorija rada odloči, kadar spregovori, denimo, o nacizmu. Natančneje rečeno, teorija tedaj uporabi takšenle psihoanalitski hakeljc: koncentracijska taborišča, brisanja ljudi, maltretiranja, skrajna poniževanja, marginalizacije so nekaj tako brezupno grozljivega, da take groze kratko malo ne moremo ustrezno objeti, predočiti skoz (tekstovno) tragiko. Nič nenavadnega torej, uči psihoanaliza, da je nekaj najboljših del, ki srhljivo nazorno pokažejo, kaj je bistvo nacizma, humornih: strip Maus ali film Življenje je lepo sta samo najvsakdanjejša zgleda za to. Paradoks prvoomenjenega načina, torej tistega, s katerim grozo potenciramo, s tem da jo še bolj zamračimo in zdeprimiramo, pa je v tem, da tudi sam terja vsaj nekakšne protohumorne, "kafkovske" prvine in retorične izmuzke, sicer spodleti in je docela neprebavljiv ali pa se v skrajni konsekvenci celo postavlja z avtorjevim, avtoričinim omračenim umom, kar bralstvu povzroči nemajhno in odvečno depresijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
