15. 4. 2004 | Mladina 15 |
Črna luknja, barvita sreča
AKC Metelkova mesto je te dni prignan do roba religioznega podjetja. Za to imamo notranje in zunanje razloge.
Od znotraj je dejavnost zelo zasičena s staro filozofijo, po kateri se obramba prostorov usmerja predvsem h getoizaciji raznolikega užitka: Tam smo kratko malo zato, da se imamo dobro, ker se zunaj nekako nimajo (več) dobro. Navsezadnje so nas že spočetka, leta 1993 k akciji za osvoboditev Metelkove spodbudili tisti, ki vobče in nikakor nočejo, da bi se ljudje imeli dobro. In ker se ima zunaj prebivalstvo zmerom slabše, sili zdaj množično k nam. Torej je zunanji razlog tudi v pomanjkanju prostorov, kakršen je AKC Metelkova mesto. Od naše nadarjenosti za socialno etiko je zdaj odvisno, ali bo dejavnost na robu religioznega podjetja postala preprosta pastorala (takšne je dovolj med političnimi strankami, političnim razredom, v cerkvah, na poligonih konzumentskih strasti) ali pa bo nadaljevala s svojo dinamično prakso, v kateri bo presenetila predvsem samo sebe. Slednje se imenuje vzgojna funkcija; postavlja kriterije; prevprašuje standarde. Sega precej daleč in globoko v neznano. Če se univerza, vzemimo, odpove svojemu temeljnemu (če ne edinemu?) poslanstvu in prebivalstva ne uči več, kako in zakaj je treba misliti, potem to nalogo prevzamemo tisti, h katerim se zateka študirajoče prebivalstvo. Saj ta del prebivalstva k nam bržčas ne zahaja zato, da bi podvajal dekadentno ozračje, ki mu ga družno nudijo univerza brez poslanstva, študentska organizacija brez etike in študentski klubi brez vizij. Ta del prebivalstva hoče kaj drugega. Farsa z umetniškimi akademijami se v njegovo željo vpisuje neposredno. Pred nedavnim je aktiv študentk, študentov umetniških akademij prepoznal trik, s katerim (baje) nameravata najsilovitejši ideološki aparat države (šola) in sla po predvidljivih, zlahka dosegljivih kulturah izigrati zmuzljiva in tvegana kreativna polja. Študirajoči na umetniških akademijah mahoma razumejo, za kaj gre v AKC Metelkova mesto, razumejo tisto polje, s katerim se večina njihovih mentorjev ni ukvarjala nikdar, pa čeprav so (tudi) za to nameščeni pred kateder. Ministrstvo, ki reprezentira najsilovitejši ideološki aparat države, ima v štunfu solde za gradnjo umetniških akademij, a se s tem sploh ne ukvarja. Do volitev se očitno ne bo; potem pa tudi nekaj let ne. V predvolilni stiski so bili edinole partikularni interesi političnega razreda tisti, ki so si zaželeli igrice z AKC Metelkova mesto. Pri tem so jim hitro ustregli nekateri znano nespretni, nevedni, lenobni mediji in ustvarili škodljivo podobo nove zmede. Nevarnosti seveda ni nobene, nevarnost ostaja slejkoprej ista - gradbeno-investicijski lobi, ki v spregi s stranko na oblasti melje počasi, ruši čisto blizu, grize zanesljivo. Ko bo AKC Metelkova mesto v svoji sredi uspel vzgojiti študirajoči kader, ki bo sposoben, upreti se in za vselej razkrinkati gradbeno-investicijske mahinacije v mestu Ljubljana, potem bo njegova dejavnost z roba religioznega podjetja dosegla dvoj učinek: AKC Metelkova mesto bo dokazalo, zakaj je sploh nastalo - namreč prav zaradi gradbeno-investicijskih mahinacij. Vsa umetnost, kultura, sociala, etika, politika, ekonomija AKC Metelkova mesto niso nič drugega kot večkodeseleten odgovor na gradbeno-investicijske mahinacije. Ves simbolni in kulturni kapital (danes tako zničeni kategoriji) AKC Metelkova mesto sta nabrana okrog gradbinske rane, ki že deset let in pol zeva nad galerijo Alkatraz. Kakor v tistem sijajnem filmu Jeana Eustacha, se zdi, kjer protagonist, strasten gleduh v žensko stranišče prepričano razlaga, da je bila tam spočetka najprej luknja, okrog katere so potem zrasli stena, stranišče in naposled še ves lokal. Tako je AKC Metelkova mesto nesporen urbani spomenik psihoanalizi, materializacija njenega teoretskega napora. Toliko in samo toliko je vreden Ljubljane. Najprej je bila na Metelkovi rana, okrog nje pa smo nanizali kulturo. Od Prešerna sem se v teh krajih ni spremenilo prav dosti, le da so tisti, ki so hlastavo grabili za projekt umetniških akademij in šli s kulturo na kulturo, mislili, da je kulturo možno zblefirati skoz neko vnaprej narejeno šolsko institucijo, jo skoz postavljeno shemo strpati v estetsko mašinerijo, za konec pa še pomahati s spektakelskim zadoščenjem. Prejeti honorar in s takšno popotnico naposled še zagotavljati delovna mesta mladim ljudem. Čista blasfemija! Ne, najprej mora biti rana, pa najsi gre za srce ali zid. Gledajo Parsifala, pa ne vidijo; zrejo v spraznjeno mestno središče, pa jim ni jasno; vozijo se po predmestjih, pa ne zapazijo ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
