17. 5. 2004 | Mladina 19 |
Druga godba, nič več najstnica
Godbeno gradivo je strukturirano tudi za to, da sili k razmisleku.
© Tomo Lavrič
V nekem javno dostopnem intervjuju tzadik John Zorn svojemu starejšemu prijatelju likovniku že na začetku reče, češ "zakaj bi sploh imela intervju, dajva se raje kar pogovarjati", potem pa sledi produktivna analiza odpadništva, drugačnosti. Ker jo izreče odpadnik tiste sorte, ki mu že nekaj let sploh ni treba skrbeti za eksistenco, obenem pa živi zelo intenzivno, prejkone zgolj delovno življenje, je ta analiza vredna posebne pozornosti. Zorn namreč spregovori o sreči. Pravi, da ni prav nič srečen človek, še več, da trpi, ker nikdar ne ve, ali je godba, kakršno skomponira ali izvede, res "tista godba". Dilemo, v kateri avtor kljub neznosnemu dvomu stvari vseeno na veliko in učinkovito predaja javnosti, bi kaj zlahka vzeli za temelj "judovskega vprašanja", ko bi ne segla "še čez", tja do same etike vsakršnega resnega premisleka o godbah oziroma do godbotvornosti kot takšne. "Ne, nikakor nisem srečen. Sreča je po mojem nekaj, kar je za otroke in japije," se izvzame Zorn in nadaljuje: "Prišel sem do stopnje, ko lahko vehementno zatrdim, da je edini položaj, dostojen poštenega idealista in outsiderja, tak, da usmeri svoj pogled še bolj ven in se sploh ne ozira več navznoter."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
