Zakaj nimamo neodvisne kritike umetnosti?

O pomenu medijev v sodobni družbi ni treba posebej razpravljati. Združujejo moč, kapital, vrtijo svet. Ponavadi opozicija (včasih celo oblastniki) opozarjajo na potrebo po nepristranski refleksiji politične scene. Predvsem v primeru medijev nacionalnega profila, kot je RTV Slovenija. Podobno vzdušje si želijo tudi na straneh osrednjih "neodvisnih" dnevnikov.

Ob vsem skupaj slovenski medijski prostor veselo "rumeni". Tako po formatu kot po vsebini se tabloidnosti približuje tudi "resen" tisk. Najbolj hudo je, kadar nam recimo nacionalna televizija v želji po "nevtralni" obdelavi problemov namesto s strokovnim in utemeljenim komentarjem postreže s predstavljanjem kontrastnih stališč. Posebno gnusobno so se zadeve odvijale okoli najbolj subtilnih problemov človekovega dostojanstva. Kakšne seksistične svinjarije smo slišali in brali ob referendumu o samooploditvi žensk! V obdelavi fenomena izbrisanih si je TV drznila prikazati izjavo državnega poslanca v stilu: "Moja stranka bi problem rešila še bolj radikalno. Južnjake bi po hitrem postopku z vlakom poslala na jug." Kar predstavljam si, kaj bi objava podobne izjave sprožila na nemški nacionalki, če bi si kak primerek tamkajšnjega parlamenta drznil sporočiti, naj Balkance (kamor v očeh mnogih Evropejcev spadamo tudi Slovenci) pošljejo kamorkoli. Prepričana sem, da bi padale uredniške glave, kar se pri nas ni zgodilo. Nemška lekcija ponižanja ljudi v tovorno živino je na tamkajšnjih tleh še zelo živa.

Veliko manj na očeh kot refleksija politične scene je medijska obdelava umetnosti in kulture. Tu pač ni v igri toliko moči in toliko kapitala. O kritiki in kritikih ponavadi v intervjujih govorijo predvsem umetniki. Eni pravijo, da kritik ne berejo, drugi pa, da so kritiki nerealizirani umetniki, ki zaradi lastnih frustracij pljuvajo po biserih umetnosti. Obe stališči sta neumni in banalni. Refleksija umetnosti, ki se najpogosteje odraža v kritiki umetnosti, je pravzaprav konstitutivni del same umetnosti. V nekaterih intervjujih z umetniki včasih preberem, da so slovenski kritiki neizobraženi, neinformirani, nepismeni. To so globalno gledano krivične in zmotne diskvalifikacije. Slovenski kritiki umetnosti so (tako kot povsod) takšni in drugačni. Zdi se mi, da je iz leta v leto vedno več kakovostnih piscev. Bistven problem slovenske kritike je podoben kot v vseh ostalih evropskih državah, ker pa je Slovenija manjša od večine držav v uniji, je pri nas toliko večji. Problem slovenske kritike umetnosti je predvsem v njeni neodvisnosti.

V Nemčiji se recimo vedno več kritikov odloča za analizo posameznih fenomenov umetniške kreacije in se izogiba razsojanju o kvaliteti in dometu umetniškega dela. To pa zato, ker skorajda ni kritika, ki bi bil zares neodvisen. Kritiki, še posebno svobodnjaki, morajo početi celo vrsto reči. Sedeti v žirijah in komisijah, opravljati selekcije, pisati besedila za likovne kataloge in gledališke programe ipd. To početje jih nujno tesno poveže s svetom umetnosti, tako da izgubijo nevtralen položaj. Nevtralnost, neobremenjenost, popolna intelektualna in emocionalna svoboda so nujen pogoj za pisanje neobremenjene kritike, bistveni pogoj za kritiko brez dlake na jeziku, za kritiko katere edina in osrednja intenca je refleksija umetniškega dela (brez sekundarnih namenov). Zato nemški kulturni prostor išče rešitev v posebnih delovnih štipendijah in fundacijah, ki bi kritikom omogočile, da se jim ne bi bilo treba udinjati nikjer drugje in bi se lahko preživljali le z ustvarjanjem čim bolj nevtralne in zato kakovostne kritike. Če je nevtralnost kritike umetnosti težko dosegljiva v bogati, veliki Nemčiji, potem si kar predstavljate, kako daleč smo od tega v majhni Sloveniji.

Eksistenca kritika v Sloveniji ni lahka. Še posebno za svobodnjake, ki prejemajo mizerne honorarje. Potrebe kulturnega prostora so večje od števila specialistov, ki se spoznajo na posamezna umetniška področja. Zato so kritiki obenem tudi selektorji, kustosi, pisci katalogov, člani strokovnih komisij za podeljevanje subvencij, člani komisij, ki podeljujejo nagrade za dosežke v umetnosti, dramaturgi. Od vsega skupaj lahko naberejo toliko, da preživijo, obenem pa usodno izgubijo svojo svobodo. Povrhu vsega je položaj ekstremno zoprn tudi za umetnike. Teoretično je možno, da te ena in ista oseba najprej v kritiki popljuva, ti kot član strokovne komisije za podeljevanje subvencij zavrne podporo za projekt ali status, te kot selektor zavrne kot kandidata za kakšen festival ali razstavo in te na koncu seveda v velikem loku zaobide pri podelitvi nagrad.

Zato upam, da bodo delovne štipendije, ki jih napoveduje ministrstvo za kulturo, v veliki meri podeljene ravno kritikom. Kritiki so ptice, ki najlepše, predvsem pa najbolj pravično pojejo, kadar so svobodne. Na koncu naj parafraziram čudovit napis s pročelja Hiše dunajske secesije: "Kritikom njihovo svobodo, umetnosti njeno kritiko."