28. 8. 2004 | Mladina 34 |
Poletni festivali, družba ozadja
Kjer se naseli festival, tam ni več prostora niti za kulturo niti za subkulturo, spričo ambivalence do programa pa očitno tudi za kakšno alternativo ne.
Miha Zadnikar
© Arhiv Mladine
Nadomestek užitka z ugodjem si lahko ogledamo na zgledu festivalov. Festival ni več opredeljen časovno, pač pa gre za nekakšno krajevno označbo, za neobvezno selitev ugodja iz kraja v kraj. Čez leto imamo na kulturnem območju spektakel, ki sega od iluzije, kakršno sproža navadna delovna vnema (med prebivalstvo se naseli občutje, kako dolgo, odmaknjeno je življenje iz dela in med njim), do tistih "pravih" spektakelskih ravni, pri katerih razne umetnostne praktike naredijo občutje o dolgem in odmaknjenem življenju še srečno, uspešno in izpolnjeno. Poletna festivalska shema pa - redke so kakovostne, produktivne izjeme; vzemimo prav zdaj trajajoče Mlade leve - tudi navzven spektakelske dogodke spreminja v dogodke prikladnega ozadja. Ni več površine, vse je zadaj, celo kritično mišljenje, kakršno je tole, postaja del festivalske vseenosti. Festivalska performansa je lahko dobra ali slaba, pomembna ali nepomembna, docela vseeno. Občinstvo lahko kriči od navdušenja ali negoduje do obisti, pa se ne zgodi čisto nič - festival se kratko malo preseli v drug kraj in tam podpre družbo ozadja. Kakor globalnemu kapitalizmu v sedanji fazi ne rabi vizija, tako festival lahko funkcionira povsem brez programa. Prebivalstvo sploh ne kriči ali negoduje, ampak ima poleti svoje "kulturno ozadje". Po turistični inerciji delujejo tudi festivali; so neuničljivi in neobvezni. Edina obveznost, ki jo zahtevajo, je družabna, torej tista, ki ne vidi in ne sliši programa. Z radikalnega stališča so festivali izpolnjena demokratična inštitucija - z radikalnega stališča so namreč komorni koncert v hladnem atriju, operna predstava v areni, psihotrono rajanje v gmajni, tehnicistična zabava na plaži, odprta avtomobilska vrata, iz katerih se razlega tuc-tuc, in naključna radijska glasba v gostilni ... svetovi brez razlik. Poletni festivali zničijo glasbene žanre, kar ni lahko opravilo. Poletno festivalsko manijo gre brati kot zapolnjevanje "splošne kulturne izobrazbe". Z njo prejmemo tisto, čemur se je šola rada izognila, staršem pa je nekdaj služilo kot vnazajšen izgovor: Saj nismo samo prekladali teles, papali mamile, se fukljali po grmovjih in žlobudrali neumnosti, veš, mami, saj je bil tam tudi odličen festival, prava kultura. Morala: Težava je v tem, da je vsa kultura dejansko naseljena v prekladanju teles, papanju mamilov, fukljanju po grmovjih in žlobudranju neumnosti, po festivalskih programih, v sami "snovi", v izgovoru pa kulture ni najti prav dosti. Kjer se naseli festival - in to je domala po vseh kotičkih sveta - tam ni več prostora niti za kulturo niti za subkulturo, spričo ambivalence do programa pa očitno tudi za kakšno alternativo ne. Prebivalstvo gre na festival kot na nekakšne aktivne počitnice - organizacijska aktivnost in aktivnost počitnikujočih sta zedinjeni, se pravi letargični, nekaj muva in nekaj dogaja: Smo se udeležili tudi delavnic in pripomogli h kulturnemu bogatenju, tudi otroci so bili ustvarjalni, takšna je psihoza današnjega sveta - vse je urejeno med letom, ko delamo, pa tudi na počitnicah nam mora festivalsko ozadje dopolniti podobo, po kateri je vse na svojem mestu. Telesa se zdevajo na festival, nekatera dišijo, druga so mišičasta, tretja napol razgaljena, vsa so prijazna, v vsakdanji opravi, vsa se imajo začuda nevemkoliko pogovoriti, počasi pijejo, festival pa je njihova nujna oporna točka, muzika in podobno iz ozadja. Festival v bistvu sploh ni festival, pač pa tisto, kar je na sporedu tudi sicer - čez leto spektakelsko, z nekolikanj več pozornosti, poleti v ozadju. Brez festivala ne gre, festival je postal tisto, čemur smo svojčas v kulturi rekli redna kulturna dejavnost, higiena. Kulturna politika je narejena tako, da prej podpre festival kakor redno kulturno dejavnost, higieno. Kulturna politika bi brez festivalov sploh ne imela smisla, saj z njimi dokazuje samo sebe in pretok denarja. Tudi kulturna politika potrebuje festivale kot ozadje, z njimi si ščiti hrbet, da je videti, kako nekaj počne. Festival je priročno sredstvo za obračanje denarja, pri čemer je morebitni program zgolj dnevni red, ki javnosti dokazuje, kako tečejo ekonomski procesi. Festival je obveznica, s katero država daje navzven vtis, da je kulturna. Manj ko se vloži napora v njegovo programiranje, več je možnosti, da je festival uspešen, torej množičen. Bolj ko je festivalsko dogajanje v ozadju, bolj ko muzika, denimo, preigrava vzorce, klišeje, več ko se frazari, manj ko se zares igra, boljši je festival. Kdor je v kulturi pameten, ta dela festival. Manj ko vloži napora in znanja v program, več ima možnosti, da se z njim okoristi in srečno in zadovoljno živi do konca svojih dni. Prav kmalu bo prebivalstvo dajalo festivale v najem za 99 let. Kultura bo prav kmalu sestavljena iz združbe ljudi, ki prirejajo festivale. Zdaj-zdaj bodo vsi družno prirejali festivale - s krepitvijo individualnosti namreč raste število množičnih prireditev. Finančno jih bodo podprle stranke vseh barv in profilov, za začetek festivala bo sedem političnih nagovorov, med katerimi po pogodbi ne bo nikakršnih razlik, navdušenje in apatija se bosta združili in bosta pri vseh navzočih osebkih identično mlačni, prijazni in nedognani, prebivalstvo pa si bo na prizorišča festivalov privleklo še svoje religiozne kotičke. Vsak človek, vsaka človekinja svojega, in vse te zasebne religije bodo enako pomembne in enako nepomembne hkrati - ubrano s pomembno nepomembnimi kulturami v ozadju. Anything goes!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
