29. 12. 2004 | Mladina 52 |
Kulturni kapital (3)
Poznamo samo dve kulturi: eni je bilo srečanje s kapitalom vsiljeno kot obči praktikum vseh drugih, "navadnih" kapitalskih razmerij, druga ustvarja samosvoje učinke iz nenehne redefinicije; zato je njena kulturna vloga sad naključnega srečanja, njen edini kapital že od začetka "zgrešen".
© Arhiv Mladine
Financarsko obremenjena shematika (realna ekonomija in posledično: medijska pozornost; javno pričakovanje) takšnega kapitala ne uzre, ga tudi ne more uzreti, ker kultura te sorte "zgolj" reagira na samo realnost; nikakršne ambicije nima, da bi se postavljala v vlogo iskalke smotra. Upoštevanje realnosti, sprotno prilagajanje produkcijskih načinov ("obubožana teatrska predstava") in posledično pačenje realnosti, torej obdelava tiste neznosno iluzorne podobe okrog nas, je njeno "višje dobro"; "poslanstvo", če hočete. Ko je Antonio Gramsci v dvajsetih letih XX. stoletja opozarjal na nekatere kulturne vrednote buržoazije, češ da jih ne gre odpraviti kar tako, tudi ko snujemo kulturo proletariata, je mislil prav to: naključno srečanje. V brezrazredni družbi se bo razlika potem odpravila avtomatsko. Tudi samo srečanje med buržoazijo in proletariatom, kot uči del materialističnega pogleda, je bilo naključno - lahko bi ga sploh ne bilo in ga kdaj prej v zgodovini kljub vsem podobno očitnim pogojem tudi ni bilo. Od nekod gre kratko malo črpati: Kadar kreiramo, vzemimo, politično angažiran levičarski song, se navsezadnje opremo na docela meščansko strukturo pesemske forme; harmonija, četudi potem zmaličena, je iznajdba razredno drugega terena; celotna "tonska postavitev" prihaja iz nekega drugega, sovražnega tabora. Izdelek je prepuščen izvedbi. Tako je v svetu binarnosti: buržoazija, proletariat; reforma, revolucija; razrednost, brezrazrednost itn. Stari pojmi, pa vendarle zvenijo precej domače. Tudi zgoraj omenjeni song, na koncu koncev zvit iz binarnosti, zveni znano. In mar ni danes priljubljen pogrom - norčevanje iz binarnega mišljenja - na neki čudni ravni del kulturnega boja znotraj uporniške populacije, ki sicer posluša iste reči, pa jih sliši vedno znova drugače. Ko da bi ne bilo vztrajnosti (vztrajati pri naključnosti srečanj); ko da bi se razširila nekakšna moralna panika, sram pred tradicijo posebne vrste materialističnega pogleda; ko da bi ta tradicija legala kakor evropocentrična mora (strah pred "dialektiko razsvetljenstva"? strah pred "judovsko-krščansko" optiko?) na ramena tistih, ki vendarle tako intenzivno potujejo in vedo, da se po novem streže gibanju drugače, globalno. Multikulturnost je smrtna, zakaj eno je potovanje po svetu kultur, drugo pa je potovanje po kulturnem svetu. Nevarna teza, a v "gibanju gibanj", v njihovi raznoličnosti jo kaže vzeti v zakup, tvegati poudarjeno obsedenost z ideologijo, sicer se porazgubi pomemben segment akcije, z njim pa atribut mišljenja, ki ni in ne more biti izpeto prav zato, ker ga sproti proizvajajo naključna srečanja. Ali pa nič, ali pa jih sploh ni. Zdaj kaže problem zaostriti: tista kultura, katere vloga je sad naključnega srečanja, njen edini kapital pa kot tak že na začetku "zgrešen", "prekulturen", je mahoma na braniku historičnosti, nastopa "zoper požig starih, neveljavnih knjig". Vsa njena kulturnost je uperjena zoper oblastništvo: obeh tipov - v samem gibanju, med ponosno razdrobljenimi individui (pripadništvo tej ali oni "levi grupaciji") kakor tudi navzven, proti skupnemu neoliberalnemu sovražniku. Razdrobljeni individui ne ponujajo recepta ("kaj storiti?"), toliko raje se zanašajo na grass roots (od kod prihajamo?). Vsiljuje se podoba, da smo na vlak stopili včeraj. Že res, toda z odločilnim popravkom: če smo natančni, je bilo to predvčerajšnjim. Kultura enega tipa zdaj hrani arhive naključnih in spodletelih srečanj, kultura drugega tipa podlega ideologiji, da je svet po svojem bistvu danes zelo drugačen. Tudi res, toda "samo" po svojem bistvu, ne pa tudi po svoji realnosti. Dilemo je maja 1968 zelo učinkovito povzel Daniel Cohn-Bendit, ko je očaran vzkliknil: "Vodil sem množično povorko, za menoj so stopali sami stalinisti." Natanko za to gre, za te vrste odklon, ki omogoča sprimek. Humor v skrajni situaciji deluje blizko: bolj ko je binaren, manj hegemonski so njega učinki. Od vsepovsod prežijo individui, preštevilni med njimi hlinijo skupnost, nikjer nobene družbe, vsi bi kaj radi ... Po navadi oblast. Pomaga nam seveda Spinozovo ravnanje: postaviti se kaže "nad", ki ni oblastniški "nad", pač pa praktično filozofsko obnašanje, kadar teorije, najraje sprotne - in sprotne teorije imajo, paradoksno, za razloček od zamudnih, še najmanj korenin v praksi - prežijo od vsepovsod: evidentno stvar posebne kulture; praktična teoretska higiena. Spinoza je zasnoval vso svojo filozofijo tako, da se je postavil "nad" boga, na nas je, da gremo "nad" gibanje, sicer nas ima gibanje posrkati; sicer pristanemo v novem naravnem stanju, ki je samo parafraza starih pragozdov, aktivirana statika čakajočih, negibno gibanje, kaos, ki rojeva samo nov kaos, kraljestvo neomejene svobode brez kakršnekoli primerne evokacije enakosti, bratstva, sestrstva ... Rešitev je slejkoprej v produkcijskem načinu, ki je način gibanja, kultura hoje po terenu, način, kako ravnati s položajem in kako se znajti na njem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
