O skupinskih ritualih

Državne proslave nas spremljajo že od otroštva. Kadar pomislim na proslavo, me spomin ponavadi preseli v viško osnovno šolo, kjer smo nadobudneži iz recitatorskega krožka vedno prispevali k prešernemu razpoloženju ob proslavljanju takšnih in drugačnih zmag. Spomnim se, kako sem v temno modrem krilu in snežno beli bluzi na odru sredi šolske jedilnice pogumno recitirala Kosovelov Rdeči atom, ki sem ga vsaj približno razumela šele kakšnih petnajst let kasneje. Danes me tolaži dejstvo, da je interpret celo boljši, kadar pojma nima, kaj govori, kot pravi Robert Wilson. Pri mikrofonu poleg mene je stal Lojzek, droben deček s čudovitim, mehkim glasom. "Bosa pojdiva dekle obsorej ..." se je razlegal njegov otroški, a že žametni glas, poln nežnosti in tankočutnosti, da nas je vse prisotne kar stisnilo pri srcu, še posebno slavistke. Prav nič čudnega ni, da je Lojzek čez nekaj desetletij postal odličen gledališki igralec Alojz Svete.

Del življenja je, da si pripravljamo zasebne in skupinske rituale. Skupinski rituali v demokratičnih družbah so lahko čisto simpatična reč. Nekateri so zaradi svoje spektakularnosti pravi izziv za umetnike, ki dobijo priložnost, da odjadrajo na perotih svojih sanj. Španci so olimpijsko rajanje zaupali radikalni in izzivalni gledališki skupini La Fura dels Baus, Avstralci koreografu Stephenu Pageu, umetniškemu vodji slovite sodobnoplesne skupine Bangarra Dance Company itn. Precej drugače je v totalitarnih družbah, kjer ob spektaklih, ki častijo velike ideje in velike voditelje, človeka spreleti srh. Spomnimo se na nacionalsocialistične rituale pa na evforično čaščenje diktatorjev in diktatur, za katere je bil še največji stadion premajhen; neznosni blišč naj bi nas preslepil, da ne bi uzrli prave podobe življenja v državi - zatiranja, bede in lakote, nesvobode, krivic.

Slovenska država je letos samostojnost proslavljala v sodobnoplesni maniri; proslavo je v sodelovanju z Društvom za sodobni ples pripravil naš vodilni koreograf Iztok Kovač. Ko mi je prvič omenil, kaj pripravlja, se mi je vse skupaj zdelo dobra zamisel, misel pa se je utrdila tudi, ko sem si ogledala sam dogodek. Pojma nimam, kdo se je odločil za Kovača in družbo slovenskih koreografov in koreografinj, ampak imel je popolnoma prav. Zakaj? Razlogov je več.

Slovenija je demokratična družba, ki je v demokratični maniri obeležila samostojnost, enega izmed mejnikov na svoji zgodovinski poti. Abstraktnost, ki jo je ponudil sodobni ples, je omogočila, da je zgodovinsko dejstvo proslavila na sodoben in urban, lahko bi rekla zelo evropski način. Pripravljavci in naročniki proslave so se inteligentno izognili grozljivemu kiču in patosu, do katerega privede nevarno čaščenje "velikih" idej o zgodovini, narodu in njegovih voditeljih.

Vpogled v segment sodobne umetnosti, ki ji pravimo sodobni ples, so omogočili tako fizično prisotni politični eliti kot najširšim ljudskim množicam, ki so posnetek spremljale na TV-zaslonih. Če se osredotočimo na ankete o naših obiskovalcih, je razvidno, da sodobni ples, pa tudi sodobno umetnost nasploh, v Sloveniji spremljata predvsem intelektualna srenja (izobraženost gledalcev in gledalk je namreč izjemno visoka) in pa študentska populacija. Politične elite sodobna umetnost ne briga. Politični veljaki se nam občasno prikazujejo na koncertih klasične glasbe, opernih in baletnih predstavah, morda na kakšni razstavi. Tradicija - občasno, sodobno - "bog ne daj"! Prepričana sem, da je bilo srečanje s sodobnim plesom za marsikoga na častnem stojišču pred stavbo parlamenta prvi in verjetno tudi zadnji dogodek te vrste v življenju, kar seveda veliko pove o socialnem zaledju ljudi, ki so dejavni v politiki. Škoditi pa gotovo ne more.

Delov kolumnist je nastopajočim očital, da so si z nastopom nabasali žepe. Avtorski honorarji na področju sodobnega plesa so v primerjavi z drugimi vejami umetnosti minorni. Telo je z leti vedno manj ubogljivo, redko kdo lahko pleše vse do bedne penzije, ki jo zagotavlja status samozaposlenega v kulturi, najpogostejši status sodobnih plesalcev v Sloveniji. Na tekoči račun sodobnih plesalcev ne priteka redna plača, ampak je treba kar naprej "v plesnih copatih za kruhom". Kljub temu je ravno sodobni ples umetnost, ki najpogosteje gostuje (in če hočete tudi predstavlja Slovenijo) v tujini. To pomeni, da gre za umetnost, ki pogosto presega lokalni pomen in je očitno referenčna za veliko širši, globalni prostor.

Navsezadnje so zelo zgovorni tudi Delov žaljivi komentar o proslavi in pisma zgroženih državljanov in državljank, ki so srečanje s sodobnim plesom pojmovali kot grozljiv dogodek. (Kaj za vraga je pa to sploh bilo, saj imamo Triglav, narodov ponos, človeško ribico, kranjske klobase in podobno v tem stilu?) "Smo res zahojeni, ker nam tak ples ni všeč?" se je spraševala avtorica pisma bralcev. "Da, grozljivo smo zahojeni," sem pomislila, ko sem prebrala to retorično vprašanje. Čisto jasno je, da sodobna umetnost ni življenjska spremljevalka prav vsakega posameznika. Nekaterim je veliko bolj všeč, če plešejo "račke", poslušajo popevke, si na domačo steno obesijo Blejski otok z ljubljanske tržnice. Vsak po svoje. Zelo žalostno pa je, da prav vsak, ki se je kadarkoli šolal v kakšni državni šoli, ni dobil najosnovnejše informacije o sodobni umetnosti. Da se mu vsaj ne bi bilo treba tako zelo zgroziti, ko bi jo prvič zagledal.