27. 7. 2005 | Mladina 30 |
Če bi Zoran Mušič ostal v Sloveniji ...
... bi njegova morebitna "slava" segala kvečjemu od Celovca do Brežic in od Trsta do Lendave
Brane Kovič
© Arhiv Mladine
Ne glede na umovanja, ki se zdaj pojavljajo v pismih bralcev (na primer, o njegovi domnevni izključitvi iz domačega podobarskega ferajna, katerega član menda nikoli ni bil) in h katerim tu pa tam pristavi svoj lonček tudi tako imenovana "stroka", se je pred kratkim preminuli umetnik neizbrisno vpisal v zgodovino kot predvsem italijansko-francoski (natančneje, beneško-pariški) slikar, čigar izvirnost in izrazna moč sta prepričali svetovno likovno javnost, ki za njegovo slovensko poreklo vse do nedavna skorajda ni slišala oziroma se ji je podatek, katere narodnosti so bili njegovi starši, zdel povsem postranskega pomena. Stigmatizacija s preživetjem Dachaua gor ali dol, Mušičevega ugleda in veljave na mednarodni likovni sceni ni izoblikovala nobena politikantska paradigma, nobeno igranje na karto političnega disidentstva (v zadnjih desetletjih, na primer, tako izpostavljeno pri nekaterih na Zahodu delujočih ustvarjalcih iz nekdanje Sovjetske zveze, od Komarja & Melamida do Ilje Kabakova), temveč zgolj in samo avtentičnost njegove vizualne govorice, artikulirane davno pred začetkom cikla Nismo poslednji (Nous ne sommes pas les derniers); k temu je treba dodati še dejstvo, da je slikar s primorskega roba že na samem začetku svoje preselitve na tuje sprejel tista pravila igre, ki so preštevilnim njegovim rojakom doma še dandanes nekaj skorajda nepredstavljivega, namreč, upoštevanje določil trga znotraj sistema umetnostne produkcije in pomembnosti pretehtane izbire galerista/galeristov, ki znajo določeni umetniški vrednosti zagotoviti ustrezno tržno ceno. Cena pa se gradi postopoma, ne oblikujeta je samo ponudba in povpraševanje, temveč tudi razstavne reference, medijska prisotnost, podprta z relevantnimi kritiškimi interpretacijami in niz drugih besedil, prek katerih se pokažejo dejanska globina ustvarjalne misli, odnos do zgodovine in sodobnosti, nepristransko tolmačenje lastnega dela ter še vrsta podrobnosti, ki plast za plastjo razkrijejo avtorjevo poetiko, estetska in osebna prepričanja ter celostne nazore o času in prostoru, v katerem živi in deluje. Povsem deplasirano pa je v konretnem Mušičevem primeru prelivanje krokodiljih solza o njegovi praktično nepriznani "narodni legitimaciji", kar smo med drugim lahko prebrali pred tremi tedni v enem izmed slovenskih časnikov (da o kopici drugih neokusnosti, ki so jih po umetnikovi smrti objavili podalpski tiskani mediji - vključno s tistim, ki je na naslovnici natisnil reprodukcijo v nebo vpijočega ponaredka Mušiču pripisane stvaritve iz zbirke enega najmočnejših domačih podjetij - niti ne govorimo), ki z avtorjevim stopnjujočim se slovesom in nanj navezanim ratingom nima prav nikakršne zveze. Nemalo mojih učenih kolegov in kolegic še dandanes kar srh spreleti ob omembi vloge tržnih dejavnikov na oblikovanje umetniških elit, pri čemer niso izvzeti niti tisti, ki sicer veljajo za "radikalne" (prim. Sobotno prilogo dnevnika Delo z datumom 9. 7. 2005), kajti po globoko zakoreninjenem prepričanju umetniški uspeh prvenstveno zagotavljata "plemenita" trpečnost in bolečinarstvo, ne pa tako "nizkotne" kategorije kot so trg, promocija in načrtno, kontinuirano osvajanje komunikacijskega teritorija. Zaradi prevlade tovrstne miselnosti praktično ni slovenskega (v domovini delujočega) umetnika, ki bi v mednarodnem merilu kaj pomenil, celo tistih nekaj, ki so se v referenčnih okvirih stroke in elitnih prireditev uspeli prebiti iz relativne anonimnosti, je prisiljenih svojo produkcijo prodajati za drobiž, ki je v primerjavi z njihovo siceršnjo notoričnostjo navaden vbogajme. Peščica Slovencev, ki si je za delovno okolje izbrala katero izmed razvitih evropskih držav ali ZDA ter se zavedla, da košarke pač ne moreš igrati po nogometnih pravilih (in obratno, nogometa po košarkarskih tudi ne), seveda vse bolj izstopa iz te zamejenosti in kljub dostikrat precej krajšemu spisku (selekcioniranih) razstav, nagrad in priznanj od svojega dela prav spodobno živi. Prešnji mesec sem v Baslu srečal slovenskega slikarja srednje generacije, po doseženi kakovosti povsem primerljivega s kar nekaj vrstniki, s katerimi je pred dobrimi dvajsetimi leti pekao (pa i ispekao) zanat na ljubljanski ALU - s to razliko, da že lep čas živi na Iberskem polotoku; prav zadovoljen se je vračal iz Nemčije, kjer je odprl samostojno razstavo (in bo pred koncem leta še dve, v drugih dveh mestih). Na moje neposredno vprašanje, koliko med zbiralci veljajo njegova dela, mi je prostodušno odgovoril, da za sliko dobi od 18 do 25.000 eurov, proda pa skoraj vse! Njegovi študijski kolegi doma so presrečni, če iztržijo desetino tega zneska, pa še to ob očitkih, da so "grozno dragi", češ, saj vendar niso impresionisti, navsezadnje pa delajo za koga drugega, če ne za narod in večnost!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
