19. 8. 2005 | Mladina 33 |
Kulturni kapital (11)
Poleti pride prav vsak izgovor, da je pisanje sproščeno. Ni pa v vsakem poletnem pisanju iskati razlogov za izgovore.
Miha Zadnikar
© Arhiv Mladine
Letos je hudo, ker so se udarci političnega terorja zlili z bližino smrti javnih oseb. Zato je to tekst o poletni samosti, o tisti samosti, ki na lepem ne more mimo zgoščene politike odhajanj in tega, kaj prinesejo pretresi. Smrt je udarila prav blizu, že po starosti blizu, in ker nas je malo, je videti že kakor vojna, epidemija, za koga utegnejo to biti celo zarotne smrti. Zrelost ne pomaga, še tako razčiščen odnos do smrti postavi nekaj temeljito novih vprašanj, za katera je racionalna shema obramba, iracionalizmi pa silijo v patos. Pri nas smrt seka v dvojnicah - ko sta posameznik, posameznica tukaj aktivna, namreč smrt pehari še dodatno, ker nosita v sebi toliko dodatnih stvari, opravil, dejavnosti, poklicev in z njimi omejeno moč tako radosti kot trpljenja. V izjemno kratkem časovnem razdobju so odšli Borut, Diego, Igor, Karmen, Silvan, v nekaj drugih bližnjih je zasajena bolezen, ki zbuja skrb. Tudi skrb zase, seveda, kajti našteta peterica niso edini umrli v kratkem časovnem razdobju, imajo pa to skupno lastnost, da jih je vse poznal širok, če že ne kar skupen krog ljudi. Zato sem spregovoril o vojni, epidemiji, zaroti. V resnici je zadeva še hujša, kajti zadeva osebne dolžnosti, moralno obligacijo. Vsi omenjeni so namreč pustili široko sled in obenem veliko nedokončanega. Zmeraj, pri vseh odhodih je veliko nedokončanega, sploh pri osebah, ki delajo precej in živijo polna življenja, toda v tem primeru gre za neko temeljno, rudimentarno nedokončanost, ki sproža precej čudaške, nič vsakdanje misli. Nikakor nisem edini, ki se mu to zdaj dogaja, preverjeno. Te čudaške, nič vsakdanje misli se namreč navidez dotikajo nečesa zelo poznanega, celo banalnega: nenadne, neustavljive želje po spremembi. Pravzaprav je prvo, na kar pomislim ob teh petih slovesih, ravno sprememba, vsakršna sprememba - nekam daleč bi odšel, povsem bi spremenil svoje življenje, počel bi kaj radikalno drugega, zamenjal družbo, verjel samo še spremembi kot takšni, spreminjal spremembo ... Do sem to ni nič posebnega, saj sprememba tudi v realnosti je nekaj ključnega, gonilo (samo)refleksije in podobno. Grozljiva razlika, ki se poraja z željo po spremembi, ko sem soočen s toliko smrti, in tisto željo, ki spremembo zahteva "kar tako", že "od nekdaj", pa je ta, da gre za nekakšno spremembo v samosti, ki pa terja zunanje učinke.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
