Ljubljenci in zavrženci

Paddy Ashdown, duhoviti angleški liberalec in mogoči naslednik neduhovitega Kouchnerja, guvernerja Kosova, pravi, da Zahod v zvezi z Balkanom ne more misliti na več kot eno stvar naenkrat. V tem grmu tiči vzrok za vse probleme, meni.

Ne vem, ali naj se to nanaša samo na balkansko politiko Zahoda. Mogoče gre za potezo, ki se razteza po vsem njegovem političnem profilu. Svoje čase so državniki lep čas obdržali zapleten ugled. Zadnja leta pa so za potrditev uspešnega državništva, ki ni odvisno "samo od ene stvari", katastrofalne.

Odkar so Američani uspešno izvedli poskus strmoglavljenja nekega predsednika, se Nixonu vse pogosteje pridružujejo drugi primeri hitro minljive slave. Zamenjujeta jo obsojanje in pozaba. Brez upoštevanja olajševalnih okoliščin, brez spoštovanja očitnih zaslug.

Ljubljenci občinstva se čez noč, z moderno hitrostjo, spremenijo v zavržence.

Lech Walensa, simbol upora proti sovjetizmu in komunizmu, predsednik končno svobodne Poljske, se lahko po zadnjih volitvah skrije v mišjo luknjo. On je v dobesednem pomenu - zavržen. Helmuth Kohl, združitelj Nemčije, si upa javno nastopati samo še zunaj svoje domovine. Veliki Mitterand, drugi takoj po De Gaullu, je potisnjen na stran. Tako zaradi odkritja o Vichyju kot zaradi popustljivosti do prijateljev umazanih rok.

Železno lady, ki ji na oblasti ni bilo treba skrbeti zaradi malopridnosti svojega sina, zdaj ogrožajo govorice, da je prikrivala prve alarme o okužbi norih krav. Za gospo Thatcher ne bi dal danes nihče roke v ogenj kot nekoč.

In tako naprej. Značilnost našega časa je, da se trdnjave priljubljenosti lažje podirajo kot nekoč, brez duševnih muk. In bolj temeljito. Vrnitev pa je vse težja. Ljubljencem naroda, javnosti, občinstvu je skoraj usojeno, da zaradi na novo odkritih strani o slavnih dneh končajo v kleti preziranih, ki so le še tarča tabloidov.

Psihološko je to vse omogočil duh časa, ki so mu s svojimi običaji dali pečat, kot sem rekel, Američani. Za to si jih ne upam ne hvaliti ne grajati. To je zmes demokratičnosti in kapricioznosti, nekega splošnega hedonizma.

To ni kot v Rusiji, kjer je Lenin Buharina pred smrtjo imenoval "ljubljenca partije" (s katerim se sicer res ne strinja), Stalin pa je, mnogo kasneje, po insceniranem Buharinovem kesanju ukazal strel v tilnik. V svobodnem svetu so prehodi iz enega stanja v drugo bliskoviti, toda brez krvi.

Nixon je, na primer, odšel k Mao Zedongu, priznal komunistično Kitajsko in glej, prva posledica tega obiska so bile Maove tunike v najmodernejših newyorških trgovinah. Poanta je v tem, da je ljubezen do kitajskega špartanskega oblačenja trajala samo trenutek, potem jo je zamenjala kaka druga nenavadnost.

Nekoč se je po Tretji aveniji te prestolnice, raju plošč in kaset, razlila Internacionala. Hit je prišel iz Beattyjevega filma Rdeči in obnorel mlade - za tri ali štiri tedne, se mi zdi. In izginil.

Komičnost spreminjanja zavrženega v priljubljeno smo ravnokar doživeli v Pjongjangu. Ko se je gospa Allbright prisrčno rokovala s Kim Jong Ilom, je izbrisala obsodbo "države malopridnežev" (rogue state), med katerimi je bila Severna Koreja še včeraj na prvem mestu.

Pri nas so se prvi znaki živčnosti zaradi mogočega zasuka glede priznanosti pokazali po hrvaškem preporodu. Tuđmana še dobro pokopali niso, ko smo že začeli razmišljati, ali bo Zahod v "evropsko-atlantskih povezovanjih" poslej dajal prednost Hrvaški. In o nas pozabil še tisto malo, kar je vedel.

Vznemirjenje zaradi odkrivanja Hrvaške ni trajalo niti leto. Zdaj so Hrvati tisti, ki se bojijo mogoče koncentracije svetovnega zanimanja - na Srbijo in Koštunico. Koštunica je poleg Hrvatov vnemiril še dva naroda, Kosovarje in Črnogorce. In to upravičeno, če bi se uresničila Ashdownova pripomba o "enem tiru" zahodnega spomina.

Spomnim se, kako so angleški časopisi že konec osemdesetih let predvidevali, da so simpatije do kosovskih Albancev začasne. Trajale bodo tako dolgo, kolikor bodo Srbi potrebovali, da po Miloševiću spet postanejo ljubljenci, ne več zavrženci. Pozornost bo, so pisali, spet namenjena Srbom.

Tudi Milo Đukanović mora gledati, kako se izza Prokletij razvija tiha drama, v kateri se Thaqi, ljubljenec Kforja, počasi izgublja v birokratski ravnodušnosti mednarodnih predstavnikov, vse bolj vpetih v spektakel "srbskega preporoda". Đukanoviću na Zahodu resda niso nikoli svetovali popolne neodvisnosti, vendar mu to sedaj odsvetujejo brez prejšnjega razumevanja, malce nestrpno.

Od podobe junaka odpora proti Beogradu je lahko samo korak do obsodbe, da postaja neprijeten nosilec zastarelega plemenstva.

Na to je moral biti, mogoče je celo bil, pripravljen. Potem bo mogoče deležen slave povratnika na veliki oder, če bodo minili dnevi novega ljubljenca v Beogradu.

Resnica je najbrž taka, da ni večnih ljubljencev niti večnih zavržencev. Tudi za ljudi, kot sta Kohl in Mitterand, so možnosti (za Walenso mogoče ne). Nemci bodo Kohlu priznali njegove zasluge, Mitterandu pa odpustili grehe, ki so zelo francoski.

Ne pozabimo, da je pot od ljubljenca do zavrženca izjemno kratka. In narobe.