Prvi na vasi, zadnji v mestu?

Spet nervozno omenjamo dilemo, v imenu katere smo se pred desetimi leti radostno odtrgali od prostora, imenovanega Balkan: bomo prvi na vasi - kot smo, vsaj gospodarsko, bili tam -, ali je bolje biti zadnji v mestu (zahodna Evropa). Vznemirja nas gorečnost, s katero želijo slovenska podjetja spet utrditi svoj položaj tam, na jugu.

Bojazen je preprosta. Prodaja na jugu bi lahko zavirala tehnološki napredek, h kateremu nas sili izmenjava z zahodno Evropo (ne bom rekel z Zahodom, ker nas na tem ogromnem prostoru ni v ZDA, niti nas ne zanimajo). Možnost, da ta jug gospodarsko ni več tako ljubeznivo gostoljuben, ko gre za našo ponudbo, nam ne pride na misel. Da Srbe, naenkrat, bolj privlači Bill Gates kot na primer Gorenje.

Mimogrede, je bila vas, ki smo ji pripadali, resnično vedno vas? V Srbiji je resda nižji srednji sloj notorno nerazvit, intelektualni vrhunci pa so bili taki, da so nas lahko zasenčili. Kljub sarkazmu pesnika Jovana Dučića, ki je v Mestih in himerah opisal pregovornega srbskega diplomanta: po vrnitvi s Sorbone začne jesti čevapčiče, se zredi in čez nekaj let je gostilniški provincialec. Vendar nekateri niso.

Vrnimo se k dilemi. V precejšnji meri je lažna. Tudi ne bomo, sodelujoč z Zahodom, nujno več kot dobavitelji delov - če naše ambicije ne bodo zelo izostrene. Tudi nas ne bi motilo, kljub visokoletečim ambicijam, da bi tisto, kar moremo, prodajali na jugu, ki se bo, ko bodo uplahnili romantični spomini na preteklost, otepal zastarele robe.

Vas? V naših pojmovanjih pomeni pojem s slabim prizvokom, vendar je ta izšel iz naše lastne provincialnosti v razmišljanju o drugih. Pustimo Srbijo. Tudi Rusija se nam je zdela vas. Pomislil sem nanjo, ko sem iz nekdanjega Leningrada - in iz časov Brežnjeva! - v rokah držal zajetno Enciklopedijo religij. Vrhunsko delo analize. In kaj je z Indijo, ki poleg stotine milijonov revežev, nagnjenih k praznoverju, razvija bleščečo znanstveno elito? Kaj mi pravzaprav imenujemo vas?

Mesto je lahko blizu, ampak ali bi v njem, po teoriji osamosvajanja od vasi, zares sprejeli zadnje mesto? Tam so tudi predmestja z ubijalsko monotonijo, s kletnimi stanovanji, s slabo kanalizacijo, z uličnim nasiljem.

Lahko rečemo tudi drugače. Vsako ameriško mesto, veliko kot Ljubljana, ima boljšo infrastrukturo, vendar zato nima niti naših gledališč, niti orkestrov, niti - če seveda ne računamo mestec kot Princenton ali Stanford - univerz.

In kje bo potem Slovenija znotraj Evropske unije, če bomo res kmalu postali njena članica (navdušenje zaradi perspektive vstopa se med nami zmanjšuje, odkar se Bruselj pripravlja sprejeti razširjeno skupino - s tam neko Bolgarijo - no, še ena "vas", sicer res z opero, ki ji jo lahko zavida dober del Evrope)?

Ni več ugodnega občutka, da bomo vstopili "pred vsemi", samo še s Čehi, Madžari in, naj bo, Poljaki. Pred nekaj leti se je celo dopuščalo, da vstopimo sami! Vsekakor pa brez Poljske. "Vas" pa se širi, obliva nas z vseh strani, niti trenutka ne moremo biti prepričani, s kom vstopamo v visoko družbo.

Povsem mogoče je - zaradi nekaterih zavlačevanj bi lahko tako predpostavljali -, da tudi tisti na Zahodu v nas vidijo "vas", ki jo bodo žal morali sprejeti v svoje urbano okolje. Vendar so tudi drugačna mnenja! Tudi takšna, kakršnih na "vasi" ne pričakujemo in o katerih resnosti malo dvomimo.

Pred kratkim je Heather Grabbe, vodja raziskovanja v Centru za evropske reforme, v londonskem Observerju objavil članek Če Evropa ne bo pohitela, bomo vsi izgubili. Pravi, da ta Evropa potrebuje svežo kri. Vzhodno- in srednjeevropske članice bodo dale tisto, kar utrujena Unija izgublja.

Češka in Slovenija, opozarja Grabbe, sta že prehiteli Grčijo in vse te kandidatke skupaj niso nobena vas. "Agencija Tranparency International meni, da so Slovenija, Madžarska in Estonija manj nagnjene h korupciji kot Italija in Grčija." Grabbe sklene, da bodo nove članice, ki postajajo liberalnejše hitreje kot svojčas Francija ali Nemčija, "dinamizirale" Unijo in jo prežele s svobodnim duhom.

Tako drugi - seveda ne vsi - o nas kot "vasi". Ko sami premislimo - vasi smo najbolj podobni takrat, ko se nesamozavestno uklanjamo pritiskom "mesta".

Z argumentom, da bomo, če ne bomo naredili tega, "kar od nas zahtevajo", veljali za vas, je Avstriji od nas uspelo izvleči priznanje "staroavstrijske" manjšine v "kulturnem sporazumu". Pozneje, ko so Avstrijci brez besed ustavili dobavo elektrike, smo ji, presenetljivo, vrnili z isto mero in Avstrija je svojo prepoved kaj hitro umaknila!

Moramo se torej vesti kot "mesto", če ne želimo, da bi drugi v nas videli "vas". Ko bi le bili tako hladni v času prve Berlusconijeve vlade - najbrž bi se izognili "španskemu kompromisu"

Da bi bili "mesto" in ne "vas", je potreben občutek obstojnosti, ravnotežja, izogibanje ponižnosti in ustrežljivosti. Takrat bomo pravzaprav mesto in vas, kar je najbolj normalno. Tako nam ne bo treba biti niti prvi na vasi niti zadnji v mestu, ampak nekje vmes. Tam, kamor tudi spadamo.