pod črto / Jurij Gustinčič : Bednost blišča

Sprašujejo se, ali bi ljudje zlato obletnico britanske kraljice - kdo ve, koliko je vse skupaj stalo! - sprejeli tako navdušeno, če ne bi bilo rock koncerta (milijon ljudi pred Buckinghamsko palačo). Premier je kraljico pohvalil - da se monarhija prilagaja modernim časom.

Zadeva je globlja. Moderni časi so se prilagodili monarhiji. Britanci so pregovorno osredotočeni na vsakdan. Veselje, ceremonije, ognjemeti in praznični pomp pa vendar tlijo nekje v njih. To je tisto, čemur rečemo tradicija. Tradicija ni nekaj, kar je kar naprej vidno. Pokaže se od časa do časa.

Monarhija je celo po mnenju precejšnjega kroga republikancev, ki bi jo le pocenili, ne bi pa je ukinili, nekaj iracionalnega. Očitno se verjame, da mora iracionalno, poleg racionalnega, obstajati. Če se množice želijo videti kot nacija. Britanci, vključno z osrednjo skupino, Angleži, se kot nacija ozavedo v trenutkih iracionalnega. Takrat pozabijo celo na to, da monarhijo plačujejo.

Proslavljanje monarhije je morda najbolje uprizorila provinca. Na tisoče uličnih veselic, na katerih so se vsi vedli celo otroško. Pravila navadnega življenja so potisnili na stran. Vsakdanji očitki kraljici zaradi cene, ki jo plačujejo famozni davkoplačevalci, so bili tega dne pozabljeni. To bi bilo nevljudno omenjati.

Kraljica, ki se včasih celo spomni plačati kak davek, tega ni pozabila. Točno ob zlati obletnici se je odločila priznati neki manjši davek. Nenadoma prebujeno (angleško) domoljubje je to kraljičino miloščino državi sprejelo z nezmanjšanim entuziazmom. Navsezadnje česa takega v tistem trenutku niso zahtevali od nje.

Francoska ceremonialnost je bolj ustrojena, formalna, oddaljena. Nemci so, po Hitlerju, nanjo iz razumljivih razlogov pozabili. Kaj naj nadaljujejo? Hitlerja ne morejo, Wilhelm II. pa je smešen. Američani svoje proslave izvajajo malo operetsko, pravzaprav pa, ker tega sami ne obvladajo, obožujejo angleško monarhijo v trenutkih njenega veseljačenja!

Televizijske prenose kraljičine proslave se je splačalo spremljati ravno na ameriških programih. Priklanjanje najbolj republikanske nacije, ki je ravno to monarhijo spodila s prestola pred več kot dvesto leti, je bilo iskreno. Kot da jim je naenkrat žal, da so zavrgli - ne monarhije, vsekakor pa njena draga proslavljanja. Te bi si lahko privoščili, če Anglija ne bi bila neumna in bi ameriškim kolonijam pravočasno priznala status dominiona.

Zdi se, da le Švica vztrajno živi brez kakršnegakoli ceremonialnega blišča. Zato je Švica. Mi včasih menimo, da bi bili radi Švica.

Poglejmo naš primer od blizu. Nekoč sem na mariborskem Lentu videl, kako se na splavu po reki vozi skupina uglednežev s harmonikami, med njimi pa je pozorno oko lahko uzrlo majhno postavo našega predsednika. Občinstvo na obali je zaploskalo. Ne zelo močno, seveda, mi smo Slovenci in čustev ne razkazujemo kar tako. Pa vendar, ploskali so majhni postavi, ki je bila v komaj opaznem središču majhnega, našim prilikam prilagojenega slavja.

Več kot to takoj postane predmet kritičnih premišljevanj. Še posebej, če zadeva zadobi državni pomen. Niti deset let po osamosvojitvi nam ni jasno, kaj naj počnemo s slavnostno ceremonijo, če stane.

Ceremonije na Trgu republike se nam zdijo preveč intelektualne, ceremonije ob prihodu tujih pomembnežev, od Putina in Busha do šestnajsterice manj pomembnih, pa škodljivo trošenje davkoplačevalskega denarja. Mlajša generacija, predvsem njen šolani del, brez premišljevanja zavrača nedavno predstavo na Brdu - tisto za celih šestnajst predsednikov držav iz razširjene srednje Evrope.

Pravijo, zakaj sploh srečanje "na vrhu", če pa niso podpisali nobenih dokumentov, predvsem tistih obvezujočih. Kot sejem neuvrščenosti iz 70. let, s Titom v glavnem planu. Ti predsedniki o ničemer ne odločajo niti v svojih državah - pustimo to, da večina držav sploh ni pomembnih. In vse to le nekaj tednov po izbruhu nacionalnega zgražanja nad ceno tistega letala - ceno, za katero bi lahko kupili tudi dve.

Potem pa - predsedniki v kočijah z lipicanci. Videlo se je, da nam manjka tistega "angleškega aspekta" - ne tistega, o katerem govori Tony Blair, ampak tistega prvinskega, ki se vleče iz pradavnine. Na zlati britanski obletnici so ugotovili, da je v državi celo med nasprotniki monarhije zavladalo koristno splošno razpoloženje dobrodušnosti: kraljica ima, kar ima, kaj moremo. Monarhija je res nedemokratična, praznoverna in draga, vendar je to zgodovina in mi smo v njej.

Znašli smo se pred neizbežnostjo pokazati malo državnega blišča. Prepad med tistimi, ki vabijo tuje državnike in jih vozijo s kočijami, in nami preostalimi, ki smo zmedeni, ni moder. Za letalo lahko damo preveč denarja, kar ni dobro, vendar letalo, na žalost, moramo imeti. Srečanja državnikov na naših tleh so kamenčki v mozaiku, s katerim svetu kažemo, da delujemo kot država. Nekaj denarja je treba porabiti. In nekaj pozornosti posvetiti ceremonijam.

Težka je naša usoda, imamo državo. Seveda se ji lahko tudi odrečemo.