pod črto / Jurij Gustinčič : Zapoznela resnica

Nemci so povod, da so tisti, ki jih želijo "držati dol", vznemirjeni. Prvemu nepričakovanemu samostojnemu koraku, pred enajstimi leti - njihovemu zavzemanju za hitro priznanje Slovenije in Hrvaške - je zdaj sledil daleč usodnejši - ločena od ameriške, po naglasih in mogočih posledicah, bistveno drugačna politika do Iraka, ki podrazumeva tudi drugačen glas v Natu.

Zato bi si najbolj želela Nemce držati dol Amerika. Ne čudi me, da že govorijo o potrebi po "spremembi režima" - poleg Sadamovega torej tudi Schroederjevega.

Rusi so še vedno "zunaj", čeprav precej bliže Natu kot pod Jelcinom. Rusi so, na žalost, nepredvidljivi. Kljub vsej Putinovi ljubezni do Busha, rojeni na Brdu, se strinjajo z oblikovanjem "trojice" - evropske trojice! - s Francijo in Nemčijo.

Končno Američani. So, seveda, še vedno "notri", vendar njihovo vladanje zvezi, do včeraj gotovo in kategorično, naletava na upore. Največje presenečenje ni, da se upira Francija - to je delala od De Gaulla naprej, ampak tudi Belgija in vedno tako disciplinirana Nemčija. To je usmerjeno na osrednjo idejo nove ameriške politike, obkoljevanje Iraka.

K razhajanju je, seveda, zavestno pripomogla Amerika sama. Kako naj se okrog mlajšega Busha povsem zberejo zavezniki, če ameriška administracija sama kaže grešne želje po oblikovanju povsem novih koalicij, če v "starem" Natu ne bo soglasnosti?

Nemce je Nato "držal dol", vendar so se enkrat morali premakniti in se dvigniti. Ruse je "držal zunaj", pa so mu se ne le približali, ampak se že vpletajo v notranje zadeve. Američani so notri, vendar se njihovi nameni ne pokrivajo več s konceptom zveze.

Ko je ugasnil sovjetski sistem, je predstavo o stabilnosti, oblikovano z dihotomijo Atlantske in Varšavske zveze, o nekem realpolitičnem ravnovesju, zamenjala ideološka formula. Nato je ostal živ po razpadu Varšavske zveze, ker naj bi predstavljal za vse čase edino mogočo demokratično prihodnost regije, celine, sveta.Tudi širitve Nata ne pojasnjujejo več toliko z realpolitičnimi potrebami kot z ideološko doktrino.

Zavrnili so mnenja, da bi bilo po koncu hladne vojne Nato treba razpustiti, ker nima antipoda na Vzhodu. Jih je pa nekaj, ki zato v prihodnost Nata niso povsem verjeli, in že leta se polglasno širi pričakovanje, da je Natovo življenje samo podaljšano, ne pa tudi zapečateno za veke vekov.

Pridigarji ideološke formule so svoje dokaze o absolutni prednosti zveze zdaj našli v želji srednje in vzhodne Evrope, da bi tako utrdila svoje demokratične temelje.

Rumsfeldova apoteoza "novi Evropi", ki se zoperstavlja "stari", ne bi bila mogoča brez razpoloženja bivših satelitov sovjetskega imperija, njihove takorekoč prirojene nagnjenosti k uklanjanju pred močnejšim, njihovi globoko vsajeni želji po zanesljivem zaščitniku.

Zveza se širi, vendar je notranje - po sporu glede Iraka in vojaške podpore lastne članice, Turčije - načeta ravno tako, kot se je po koncu hladne vojne moralo zgoditi.

Zveza po svojem prvobitnem pomenu niti ne bi smela obstajati že več kot desetletje. Ni je ohranjala logika mednarodnega položaja, ampak inercija ogromne, razraščene birokratske kaste in počasnost ameriškega miselnega procesa. Američani so potrebovali čas, da razmislijo, kako naprej širiti in poglabljati svoj vpliv in svojo moč. Iz glavnega stebra te moči se je zveza spremenila v orodje sumljivih vrednot, ki bi se celo lahko obrnilo proti ameriškim interesom. Z glasovi Luxemburga, Belgije, Nemčije in Francije tudi je obrnjena, vsaj trenutno, proti ameriškim interesom.

Da zveza ne bo formalno odpravljena, niti ji kaj takega preti, se, kot sem rekel, pojasnjuje z inercijo velikih sistemov. Utečeno se ohranja, ker bi javna demontaža veliko stala in bi prevelik krog dejavnikov spravila v neprijetnosti, dvome in do izgube pridobljenih položajev. Nato bo obstajal, če ne zaradi drugega, pa zaradi ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa, katerega apetite je tako preroško predvidel Eisenhower.

Sicer se pa nikoli ne ve, zakaj je nekaj, kar je utečeno, lahko koristno. Primer je britanski Commonwealth, sedaj preprosto Commonwealth, ki ne vlada ničemur, članom pa včasih koristi.

Tudi famozni Informbiro je po Stalinovi prekinitvi s Titom obstajal še nekaj časa.

Prišli smo tudi do bizarne, vendar pomenljive primerjave. Kriza v Natu, ki jo bodo pospravili pod preprogo in začasno spet presegli, utegne biti tako nepopravljiva v bistvu, kot je bila prekinitev s Titom za komunistični kozmos pred pol stoletja.

Veliki sistemi razpadajo, ko ne morejo več zadovoljiti svojih udov. Ta je načet tudi zato, ker je Nemčija našla svoj lastni glas. Sama se teh sprememb in svoje vloge ne zaveda povsem. Nemci te dni s prstom kažejo na veliko vlogo Francozov in Rusov v evropskem obračunu z Bushem, sebe pa še vedno vidijo kot omejenega gospodarskega velikana in političnega pritlikavca, ki ne more imeti kakšne avantgardne vloge. Ta vloga jim je že pripadla - vsaj toliko kot Francozom.

Govorijo o pomenu ali nepomembnosti takih potez, kot je nekoliko operetna vilniuška izjava podpore čemurkoli, kar bi Američani kmalu (lahko) storili. To lepo razkriva značilnosti trenutka. Nove in bodoče članice Nata nimajo kakšne velike želje, da bi se poistovetile z zvezo, ampak želijo le izraziti predanost gospodarju. V tem primeru je to Bush. Atlantska zveza je zanje nekaj postranskega.