Kdo ima prav? Vsi!

Začnimo pri uradnem zlobnežu, Sadamu Huseinu. V svoji obrambi lahko, celo brez prič, najde zadovoljstvo s takim rezoniranjem. Tokrat ni nikogar napadel ali mu grozil, torej ne gre za agresijo. Prejšnje - tiste na Kuvajt - ne moremo retroaktivno vzeti kot dokaz za zle namere. Bagdad je imel zgodovinske pretenzije na kuvajtsko ozemlje in njegovo črpanje nafte s polj, ki segajo čez mejo. Vendar so te meje - in njihovi šejki - plod britanske domislice. Meje bi lahko potekale tudi drugače. In te meje niso edine take.

Da ima Sadam orožje za množično uničevanje, je po mnenju vseh, razen Američanov in Britancev, mogoče, vendar ni povsem dokazano. Za Francoze in Nemce so to za zdaj v veliki meri dvomi. Na dvomu ne more sloneti napad na neodvisno državo. Da ne govorimo o tem - tako Sadam -, da je prišlo do zamenjave osnovne pravne teze zahodne demokracije: obtoženi ni kriv, dokler mu krivde ne dokažejo, ne pa ravno narobe. Zakaj se Anglosaksonci proti njemu držijo neanglosaksonskih kapric?

Sadamu pravijo krvavi diktator. Sadam odgovarja: Zahod meni, da v nerazvitem svetu ne more biti čiste demokracije. Koliko držav sodi v isto kategorijo? Samo jaz? Kaj ni vaš namen na moje mesto pripeljati "svojega" diktatorja?

Irak bi radi napadli nekateri, mnogi drugi so proti. Neverjetno, koliko demokracij je pripravljeno popustiti neki diktaturi...

Gremo naprej. Izrael. Ali nima pravice reči, da bi odstranitev sovražno nastrojenega iraškega režima olajšala zadeve z Arafatom? Arafat ubija izraelske civiliste ali vsaj gleda, kako jih kosi Hezbolah. Izrael v svoji kolonialni politiki do Palestincev nima čistih rok. Nimajo jih niti drugi. Ko bo strmoglavljen Sadam, bodo Palestinci dovzetnejši za kompromise. Logika je lahko napačna, vendar je razumljiva.

Prihajamo do tistega, kar se je do sedaj imenovalo preprosto Zahod. Najslabše mnenje o Sadamu imajo trenutno Američani. Oni bi tudi začeli napad. Z vso pravico lahko rečejo, da je orožje, tudi tisto za množično uničevanje, integralni del Sadamovega režima, zato se mu ne bo nikoli odrekel. Brez tega orožja, in njegove mističnosti, bi se režim sesul sam vase, ne bi mu mogla pomagati niti znamenita garda. Zaradi miru je zato Sadama treba prisiliti, da se orožju odpove, to pa je fizično mogoče le s silo.

Amerika v zalivski vojni ni napadla Bagdada, ker se je bala, da Sadam ne bi posegel po antraksu in plinih. Zato je zdaj toliko bolj neizogibno s plinskim ščitom vstopiti v Bagdad, pa naj stane, kolikor bo pač stalo.

Tony Blair, ki mora biti zaradi nemirnega javnega mnenja obzirnejši, začenja pri tem, da je vojna - in daje roko na srce - zadnje, česar si želi, nič manj kot demonstranti, ki so proti njemu šli na ulice. Na žalost, ameriškega realizma se z demonstracijami ne da ovreči.

Razumljivo je, naprej, samo po sebi, da imajo prav Francozi in Nemci. Colin Powell lahko reče, da nastopajo proti "mednarodni skupnosti", ampak kaj je to brez kritikov, kot so oni. Mednarodna skupnost so vsi - in zagovorniki in nasprotniki takojšnjega napada na Irak. Kako se lahko kdo zgraža nad Chiracom in Schroederjem, če je vse, kar zahtevata - tudi onadva sta za razorožitev Iraka -, da se inšpektorjem da še nekaj časa in da varnostni svet ne sprejme novih resolucij, s katerimi bi se preuranjeno pokril ameriški napad.

Evropska osmerica in deseterica na strani Amerike sta tudi lahko, seveda, razumljeni in upravičeni. Evropa je tako pretresena z nenadnimi spori in razhajanji, da mladim članicam Nata in kandidatkam ne preostane nič drugega, kot da se glasneje dobrikajo Ameriki. Na koncu koncev je tu še zgodovina.

Francija jim ni pomagala, Nemčija jih je napadla. Zdaj pa ena in druga koketira z Rusi, ki se jih majhne države še vedno instiktivno bojijo. Američani so jih reševali, čeprav so v prvo in drugo svetovno vojno stopili prepozno, v zdajšnjo pa bodo stopili morebiti prezgodaj.

Kar zadeva nas, lahko ta zmeda, če dobro premislimo, rabi kot zgled, kako moramo neizogibno biti hkrati za Ameriko in za njene evropske kritike. Težavno toda lepo delo za mlado demokracijo, če je nadarjena.

Združeni narodi, ki po dolgem premoru, ko niso pomenili nič ("irelevantni", kot bi rekli v washingtonskem žargonu), so dobesedno vstali od mrtvih. Vendar, kaj naj naredi varnostni svet? Če bo preglasoval angleško-ameriško resolucijo, ki upravičuje napad, ga bodo tisti, ki napolnijo največji del proračuna Združenih narodov, spet razglasili za nepomembnega. Če se bo uklonil Ameriki, ga bo preziralo pol človeštva, vključujoč neuvrščene, ki so tudi nenadoma vstali od mrtvih in dobili publiciteto, kot da so mednarodni dejavnik. Prvič po Nehruju, Sukarnu, Nkrumahu, Naserju in Titu.

Turčija si je prislužila aplavz, ko je trmoglavila, da ameriške vojske ne pusti na sever brez ogromne denarne odškodnine, za katero tokrat ne zadostuje več ameriška obljuba. Niti ček - ampak le gotovina, keš. In sicer zaradi slabih izkušenj z ameriškimi obljubami (obljubljali so tudi Afganistanu, pa nič). Ankaro razumemo. Imeli so potrese, gospodarstvo ni ravno v najboljšem stanju, Evropska unija omahuje, ali naj jih sprejme medse ali ne.

Končno, svet potrebuje Irak kot prvi poskus, da se pokaže nova ameriška doktrina o preventivnem udaru, za katero pravijo, da naj bi bila osnova za vojne v tem stoletju. Kdo bi se strinjal, da doktrina postane edino rešilna brez enega samega poskusa?!

Končajmo z mirovniki. Najlažje je reči, da z "živim ščitom" izkazujejo demokratični pogum. Da, kapo dol pred njimi. Vendar tudi oni, kot Miloševićevi zagovorniki na beograjskem savskem mostu, upajo, da bodo natančne rakete padale tako pametno, da jih ne bodo zadele. Pri tem bi se lahko zmotili.

Slavnega pojma "kolateralne škode", uporabljenega v balkanski epizodi, si niso izmislili zaradi dobrega vtisa. Opravičuje to, kar označuje, in je raztegljiv. Ne pozna razlike med sto in sto tisoč žrtvami.

Bombe bodo padale tudi po glavah mirovnikov, če bo treba. Mirovniki bodo le kolateralna škoda. Seveda bodo imeli prav. Dvakrat. Kot humanisti in kot žrtve.

Sklep: pravih poražencev v iraški vojni ne bo. Razen če se ne strinjamo z zgodovinarko Barbaro Tuchman, ki bi tudi to uvrstila v svojo knjigo Pohod norosti.