Način življenja

V poplavi novic o azijski katastrofi, kakršne zgodovina ne pomni, me je zbodel v oči nesramno nedolžen detajl. Plaža na Puketu, teden dni po nenadni apokalipsi. Nekaj Evropejcev, starejših in mlajših, uživa v sončenju, kopanju in izletu na majhni ladji. Tako kot prej - in oni so prišli prej! Le potapljati si še ne upajo. Lahko bi naleteli na trupla!

Žal mi je zaradi mrtvih, pravi dekle v čudovitih kopalkah. Jokala sem nekaj dni, ampak več kot to človek ne more. Življenje gre naprej.

Preprosto, brez sramu in globoko realno. Takšno je nadaljevanje za žive - vedno in po vsaki smrti ljubega bitja. Ampak to je samo ena plat človeškega odzivanja. Drugo moramo poiskati pri milijonih ljudi, ki niso povsem gotovi, da ne gledamo koncu sveta v oči. Da se lahko začno tisti "zadnji dnevi", o katerih govorijo prerokbe, da je nekje čisto blizu Antikrist. In tako naprej. Ljudi, ki trepetajo pred možnostjo skorajšnje apokalipse, lahko hitro najdemo na mnogih mestih, od Balkana, predvsem Srbije, do juga ZDA, domovine krščanskega fundamentalizma. Nikar se ne smejmo temu.

K zadevi lahko pristopimo tudi z druge strani. Azijski cunami je naraven pojav, ne moremo mu prišiti razlage politično-znanstvene narave, ki je veliko držav, ne pa tudi tiste največje in odločujoče, prisilila, da sprejmejo kjotski protokol. Ne, za cunami niso krivi lahkomiselni narodi, ki vse vprek izrabljajo naravna bogastva in jedo ozon. Zdi se, da se je azijska katastrofa zgodila "sama od sebe". Bi pa lahko - bomo videli - prisilila vladajoče elite h globljemu premisleku o obstoječem načinu življenja, k zresnjenju - menim, da je sodobni razvoj neresen - in uvedbi neke nove, doslej neznane discipline v načinu bivanja.

V Kjotu je, spomnimo se, ameriški predstavnik naredil ravno narobe. Predlagane skromne načrte splošnega varčevanja z energijo je zavrnil z iskrenim vzklikom, da Američani tega ne morejo sprejeti, ker bi to pomenilo konec "ameriškega načina življenja". Tistega življenja, ki je omogočilo, da porabijo trikrat več energije kot v drugih bogatih državah. Da, rekel sem - v bogatih.

Pravzaprav je za Američane - pa glede tega niso edini - določena predstava o zadovoljivem načinu življenja dogma, tako kot vera v boga. Seveda lahko vse pojasnimo tudi humanistično. Ko je ameriški klasik Faulkner prejel Nobelovo nagrado, je rekel (in vsi so mu ploskali): "Verjamem, da človek ne bo samo preživel, ampak tudi prevladal." V Aziji bi se lahko vprašali, za hip, ne samo ali bomo prevladali, temveč tudi ali bomo preživeli.

Način življenja pa ni dogma ene ali vseh elit, to je tudi sen navadnega človeka, zaradi katerega se elitam uklanja in jim sledi. Ne verjamem, da se Američani, bistveno v tem razlikujejo od drugih. Vsi imamo predstavo o načinu življenja, h kateremu težimo, Američani so samo nezajezljivi. Ni treba misliti, da bi se to pri njih lahko spremenilo, denimo, samo zaradi tega, ker se zmanjšuje delež belcev. Združene države Amerike preplavljajo Azijci in Mehičani, ki se zagotovo ne bodo hoteli, takoj na začetku, odreči "ameriškemu načinu življenja", zaradi katerega so tudi prišli! Mogoče bodo v tem celo bolj zagrizeni kot njihovi klasični beli someščani.

Bi pa morali, vsi mi, precej premišljevati, po azijskem cunamiju. Denimo o tem, ali je najpomembnejši cilj pri premagovanju takšnih strahot samo to, da se tudi na Indijski ocean razširi sistem za opozarjanje na prihajajočo katastrofo, kakršen obstaja za Tihi ocean. Da bi za približevanje apokalipse vedeli vnaprej, ne pa da bi onemogočili samo apokalipso. Človek ne bo samo preživel, ampak bo tudi prevladal?!

Bogati svet se je, na prvi pogled, hitro zbral in začel zbirati pomoč. Veliko ali malo? Težko je reči, ko se dajajo obljube o milijonskih zneskih. Potem lahko tudi en milijon izgleda veliko. Sandra Bullock, zvezda iz ozvezdja hollywoodskih princes in princev, ki prejemajo v očeh preostanka sveta nezasluženo nesramne velike honorarje, bo primaknila milijon dolarjev. Ki bo, seveda, štel kot davčna olajšava. Tako tudi drugi. In živeli bodo naprej, plavajoč v bogastvu, ki je v popolnem nesorazmerju z igralsko veščino. Na tisoče ravno tako dobrih igralcev po svetu, vendar ne v Hollywoodu, ne dobi niti tisočega dela takega honorarja.

Zvezde se bodo za hip počutile kot kristjan po spovedi. Potem pa se bo nadaljevalo življenje, kakršnega so vajene, in - tudi v tem primeru - ameriški način življenja. In podobno, v precej manjši meri, se bodo tudi drugje nadaljevali načini življenja, ki so jih ljudje dosegli, če so jih dosegli. Za nas bi rekel, da smo trenutno v dvomih, kaj bomo še dosegli, in ali ni način življenja, ki smo ga nekako zbrali v času pridruženega članstva, tisto največ, česar se bomo spominjali.

Tako mimogrede je slišati pomirjujočo pripombo, da, hvala bogu, prizadete države lahko gredo naprej, ker je težko prizadet samo turizem, njihovo gospodarstvo pa dejansko niti ne sloni na njem. In še ena ugotovitev ali predvidevanje. Colin Powell je prvi odhitel na prizadeto območje zato, ker je šlo za od boga dano priložnost, da ZDA najdejo skupen jezik z Azijo in tako ublažijo sliko, ki jo je pustila krvava drama v Iraku. S porušeno Faludžo, na primer. To ni bil cunami.

Cunami ni nesreča brez političnega ozadja. Niti za hip ni nihče na svetu - razen nesrečnih ljudi, ki v švedskih in drugih cerkvah objokujejo svoje najbližje - nehal misliti politično. Tudi naprej bodo mislili politično, zato v preveč podaljšan razmah nesebične pomoči bazenu Indijskega oceana ne verjamem. Priče smo, seveda, poglavju globalizacije. Prave globalizacije, v katero so vpleteni tako bogati kot revni, prvi tudi kot žrtve. V objemu z revnimi. Se bodo iz te kataklizme izvlekli skupaj obogateni? In kolikšna bi bila sedanja strastna pomoč, če v valovih pred Tajsko, na Sumatri, v Indiji in na Šrilanki ne bi umrlo toliko Evropejcev (za popolnoma zaokroženo bratstvo človeštva manjka večje število Američanov)?

Zaradi takega pristopa k tragediji lahko hitro pride do obtožbe za tendenciozno enostranskost. Če bo prišlo do take obtožbe, bo to samo še en simptom splošne bolezni človeštva: ne bo naredilo, zaradi česarkoli, četudi zaradi najtežjega, velikih sprememb v načinu življenja. Azijski cunami je, pa naj se sliši še tako čudno, vprašljivo velika priložnost za človeka. Če se vrnemo k Faulknerju, lahko rečemo: človek bo morda preživel. Vladal ne bo, vsaj ne še zdaj. Ne bo obvladal samega sebe.