Dogodki, ki jih ni

V književnosti in estetiki se je že velikokrat razpravljalo o tem, da vsaj v sodobnem življenju dogodki ne obstajajo, če se o njih ni predhodno pisalo, če niso bili najavljeni. Kakšen pomen bi imel uboj Al Zarkavija, če ne bi tako hitro in bombastično - s sliko trupla - obšel sveta? Kakšen vpliv bo imel ta obrat na nadaljnji tok tragične vojne, je odvisno od vpliva medijev. Da, mediji so zapolnili vse pore življenja, od njih, ne samo od dogodkov, je odvisna usoda sveta.

Mogoče je to banalna ugotovitev, vendar je kljub banalnosti resnična. In če je tako, smo pred spoznanjem, ki ga najraje ne izgovarjamo - dogodkov je v naši deželi zadnje čase vse manj. Če se že pojavijo, so okrnjeni, kot poldogodki ali dogodki, ki bi to lahko bili, če bi se potrudili prekiniti naše neskončno molčanje in že globoko, v vsega letu in pol oblikovano navado, da pomembne dogodke spremljamo - molče.

Pustimo za trenutek politiko (ki je sicer ni mogoče zapustiti niti za trenutek). Po glavnem mestu že leta hodim po isti poti, vsak vogal se je že zdavnaj vtisnil v spomin. Ko smo bili še blizu tistemu našemu malo čudnemu (dogmatiki so ga imeli za izkrivljenega) socializmu, so nas na poti razveseljevala srečanja s tisto majhno, simpatično skupino alkoholikov, ki so prosjačili za prispevek - vedelo se je, kolikšen naj bo. Jurja je bilo največ, kar so pričakovali.

Skupina je izginila, le še tu in tam kdo igra svojo običajno vlogo. Na njihovo mesto - ta spomin na socializem - prihajajo skoraj brezumne figure, mladi, srednjih let, starejši, ženskega in moškega spola, ki sprašujejo, ali jim mimoidoči lahko dajo karkoli. To niso skupine, ampak osamljeni posamezniki, vendar je vseh skupaj toliko, da se spreminjajo v množično grozoto. To so berači kapitalizma, to je svet naše svetle prihodnosti.

Začel sem z odsotnostjo dogodkov. Lahko bi se reklo, da je poplava brezimenih sonarodnjakov, ki prosijo za denar za mamila ali preprosto zato, ker so resnično lačni, že zdavnaj javni dogodek našega, če hočete, nacionalnega življenja. Ali govorimo o tem, pišemo o tem, sprašujemo o tem sami sebe, pa tudi voditelje politične elite? Se sprašujemo, ali se bo in kako se bo ta vse širši pojav ustavil, zmanjšal, zvedel na neko "sprejemljivejšo" mero? Ne, ulični pojav je zaobiden. Torej ne obstaja. Ni dogodek.

Brezbrižnost, s katero že nekaj časa opazujemo neprijetne žive kulise mestnega življenja, se je močno razširila na vse, kar bi veljalo imeti za prave dogodke. Denimo, vrh vlade odide na obisk v Moskvo. Treba je znati rusko, da bi, vsaj na internetu, lahko brali ruske časopise, in tako lahko izvedeli, da so bili pogovori vse prej kot zgolj konvencionalni, da Rusi z odnosi niso zadovoljni, da pa sami pred našim občinstvom nismo razčistili, kaj bi od Rusov pravzaprav radi, kam smo jih postavili na sceni naše zunanje politike. Rusi nas kritizirajo? To ni za navadno občinstvo. To je za diskrecijo vodilnih slojev ali majhne skupine vodilne elite. To ni dogodek.

Bralcev ne bom presenetil, če bom rekel, da imamo en nacionalni problem, pred katerim bežimo, in dogodek, ki to je, razglašamo za nedogodek - ne opazimo ga javno, razen tistih nekaj posameznikov. Problem se imenuje - naš kardinal.

Enkrat smo ga že imeli kot nadškofa in lepo smo shajali z njim. Karal nas je, vse skupaj, karal je našo kulturo, karal je mladino, njene sodobne navade in želje, opozarjal nas je, da smo na robu katastrofe. V najmanj nekaj naslednjih desetletjih bomo izumrli, če ne bomo, z več pripravljenosti in bolj brezpogojno, pohiteli v naročje cerkve.

Zdaj se je vrnil, ovenčan s slavo in oznakami najvišjega cerkvenega ranga. Njegove besede so enake, le da so polne precej večjega sovraštva rojenega iz zaničevanja. Da, to je glavni vtis, ki ga dobimo ob poslušanju Kardinala: sovraštvo. Ne sovraži samo tistega, kar po dogmi mora sovražiti. Sovraži narod, iz katerega je izšel. Sovraži Slovence.

Samo tako lahko razumemo njegova opozorila, da propadamo, da bomo kmalu izginili, če se po nekem čudežu, samo ob pomoči edine vserešiteljne cerkve, ne bomo pokesali in nehali živeti pokvarjeno sodobno življenje. Naša znanost, naše bolnišnice? Zgrozil se je nad slednjimi, ker med drugim ginekologija uničuje življenja. Manjkal je samo poziv, naj zapremo ginekološke klinike. Kdo bi še tako rezoniral? Savonarola? Ampak ta je hotel predvsem očistiti samo cerkev.

V težki ideološki zablodi smo, pravi naš kardinal, ko branimo judovsko in islamsko vero, sami pa mečemo blato na Jezusa Kristusa.

Kardinal se ima po sporih in neredih zaradi karikatur Mohameda seveda formalno pravico pritoževati, da se o Kristusu v Evropi lahko svobodno govori tudi žaljivo, če kdo želi. Ampak - v tem je moč zahodne kulture, ne pa njena zabloda. V zahodni civilizaciji se deluje, vsaj zaenkrat, intelektualno svobodno. Karati koga, četudi boga, je dokaz svobode. Z bogom se pogovarja enakopravno tudi Beethoven v svoji Missi solemnis!

In kaj je storila javnost, soočena z gnevom in neizprosnostjo najneizprosnejšega duhovnika med Slovenci? Smo se, kot bi lahko po prejšnjih izkušnjah pričakovali, razdelili na kritike in na zagovornike gnevnega gospoda, ki vsake toliko pride v domovino, da bi izrazil svoje nestrinjanje z narodom, iz katerega je izšel? Nasprotno, če izvzamemo nekaj posebnežev, v glavnem ne vidimo, da je to bil dogodek! Besede o škodljivosti ginekologije smo objavljali brez spremljajočega komentarja. Gnevne besede so bile seveda zaradi splava, vendar je zvenelo kot anatema nad medicino. Molčali so, kolikor vem, zdravniki, kot da niso nič slišali, so se delali politiki, od katerih najpomembnejši sicer ni prišel v cerkev, da bi slišal kardinalov gnev.

Zadnje bi lahko bilo zanimivo, če se bo kdaj pojasnjevalo. Pojasnjuje se malo. Obstajajo direktive za doziranje dogodkov, ki jih še ni. Ko bo prišlo doziranje, za sam dogodek ne bo več prostora. Sicer se pa ne ve, kaj narod misli. Kot se konča drama Boris Godunov Aleksandra Puškina: "Narod molči."