Poti v Babilonu

Ena nacija se sicer trudi svoj jezik ob tistem očitno velikem ohraniti na najvišji ravni. To je, se razume, Francija s svojim jezikom, za katerega je treba priznati, da bi pred kakšnimi stotimi leti lahko in moral veljati za velikega. Žal nič več.

O morebitni veliki prihodnosti kitajščine tukaj ne bomo govorili. Njena prihodnost je ravno tako nejasna kot odgovor na vprašanje, ali bo Kitajska resnično postala to, kar danes pravimo za ZDA: supersila. Supersila tudi na področju jezika - zapleteno vprašanje, kot je za vse nas zapleten tudi kitajski jezik ...

Ne vem, ali se Anglosaksonci veselijo zaradi vsega, kar se je zgodilo njihovemu jeziku. Ves svet govori v njihovem jeziku ali se vsaj trudi govoriti. Trud se vsemu svetu izplača. Anglosaksonci so sprejeli, brez ugovora, ceno, ki jo morajo plačati za ta trud drugih! Morajo se odreči in z velikim samoodrekanjem, celo brezbrižnostjo, so se odrekli lepoti jezika Lawrencea Oliviera. In sami so se razdelili na vrsto izgovorjav ali celo na vrsto svojega jezika. Ampak pomembnejše je to, da jim ni mar, kako drugi v njihovem jeziku govorijo! Vsi ti tujci govorijo angleško, takoj ko je to potrebno, javno. Španskim ali nemškim tekmovalcem v formuli 1 še na misel ne pride, da bi pred televizijskimi kamerami ponosno govorili špansko, sploh pa ne kastiljsko. Govorijo neko, pogosto zelo grdo mešanico, ki sodi v eno od tisoč vrst angleščine. Samo, da je angleško!

To je po vsem svetu tako sprejeto, da se nihče ne sprašuje o nacionalnem ponosu. Govori toliko angleščine, da boš deloval normalno in v koraku s časom. In da te bodo razumeli. Nemci, na primer, se ne sprašujejo, ko vzamejo v roke svoje, nemške časopise, ali so vsem njihovim ljudem, Nemcem, razumljivi. Članki so tako polni angleških (bolje rečeno: ameriških) besed, idiomov, frazemov in rekel, da bi lahko postavili trditev: če hočeš razumeti nemško, se najprej nauči angleško.

Vse to je tako v praksi, na druge jezike pa se, formalno ali zaradi prepričanja, pazi kot na punčico očesa. Večina Nizozemcev je bila zgrožena, ko so strokovnjaki pred nekaj leti predlagali, da bi bila predavanja na fakultetah še naprej v - angleščini. Bolje bi bilo, je stališče takšnih revolucionarnih ideologov, če je to ameriščina, ne angleščina. Mar niso v Nemčiji začeli prevajati ameriških pisateljev z opombo, da gre za "prevod iz ameriščine"? Saj tudi jezikoslovci trdijo, da so romarji po prihodu iz Anglije več stoletij govorili jezik, ki je bil precej bliže Shakespearu od jezika, kot so ga izgovarjali v stratfordskem gledališču!

Zdaj pa - oblikuje se Evropska unija in njeno delo se takoj in vedno prevaja v jezike vseh držav članic. Število članic se povečuje, to je neizbežno, štabi prevajalcev tudi. Imeti svoje prevajalske štabe je, se razume, vprašanje nacionalne časti in to se izvaja minuciozno in kontinuirano, ne glede na dejstvo, da skoraj vsi - razen kakšnega birokrata, ki pride v Bruselj ne glede na to, ali govori kakšen svetovni jezik ali ne - znajo tudi angleško. Prevajali mu bodo vseeno, četudi v kakšno narečje nacionalnega jezika, ki ga morebiti tudi ne zna (tudi nam to ni tuje). Kajti - kadar se izbira med znanjem jezika in dobrim političnim pedigrejem, zmaga slednje.

Človek težko prizna, vendar je res, da jezike, ki se jih moraš naučiti, globoko v duši sovražiš, četudi tega ne priznaš zlahka. Avtor teh vrstic to še predobro vem. Za sabo imam razpršeno vagabundsko življenje in kot svoj "prvi jezik", poleg slovenščine, sem se moral v različnih obdobjih naučiti še treh. Na začetku sem vsakega sovražil. Spominjam se, kako sem bil začuden, ko sem nekoč prispel v naše glavno mesto in dojel, da na ulici vsi govorijo moj dejanski prvi, materni jezik.

To je bilo daleč nazaj. Pred kakšnim dnem sem blizu Tromostovja slišal neko študentko, ki je goreče razlagala svoji prijateljici: "Hočem biti somebody!" "Hočem biti nekdo," očitno ne bi bilo dovolj.

Najlažje bi seveda bilo, če bi tako mimogrede uvajali en edini jezik - pa bi bil mir in zveze med ljudmi vseh narodov in ras bi bile preproste, nesporazumi pa bi izginili. Človeški duh pa je žal takšen, da bi se narodi in rase prepirali, tudi če bi vsi govorili angleško, le z različno izgovorjavo. Ljudje bi se prepirali, tudi če bi bilo idealno preseganje Babilona mogoče, vemo pa, da ni. Težko, da bi se kdaj sporazumeli celo govorci enega jezika, ne, žargona.

Jeziki se seveda zbližujejo. Angleži so prvi dojeli, kaj se dogaja z njihovim jezikom, ki je zajel polovico sveta. Vse manj je angleški, pravijo, in vse bolj ameriški ali že kakšen. Z drugimi jeziki ne bo nič bolje, če ne bo še precej huje. Ali je, na primer, sorry sedaj sploh še angleška beseda? To je beseda sodobnega svetovnega besednjaka.

V Nemčiji so se končno spomnili, da bi se morali mladi Turki, ki živijo in bodo ostali v Nemčiji, vendarle naučiti - nemško. Sedaj jih učijo. Verjamem, da večina teh mladih Turkov seveda zna veliko - angleških besed. Tako kot mi. Babilon ostaja, na neki način pa se tudi kar naprej presega ...