Evropa je skeptična

Evropa gre svojo pot, ki si jo riše kot nekaj nenavadnega. Pozabljeno je sicer preprosto iskreno navdušenje Victorja Hugoja, ki je sredi devetnajstega stoletja vzklikal "združenim državam Evrope". Tudi ko je nastajala in potem zaradi Francozov in Nizozemcev propadala ustava, so povsod verjeli, da naj ne bi šlo za kopijo Amerike, temveč za nekaj posebnega. Združevalo naj bi idejo skupnosti brez zanikanja ideje nacionalne samostojnosti.

Zdaj se prebijamo k nekemu sramežljivejšemu skupnemu dokumentu. To pot ne bi smelo biti nič narobe, saj bodo v skupnem mehanizmu vendarle ostale nacionalne zastave, skupni zunanji minister pa bo dobro z vseh strani omejen in nedoločen. Kljub temu ni cinizem, če se vprašamo: kaj, za vraga, je ta Evropska skupnost oziroma unija?

Začnimo od začetka. Ali imamo Evropejci nepreklicne skupne pravice? Začeli bi lahko pri nas samih. Vprašanje se je najbrž postavljalo že davno, izbruhnilo pa je, za tiste, ki hočejo biti prvinsko pošteni, s pravico policije, da premešča, ne da bi povprašala prizadete, s premeščanjem prebivalcev Ambrusa, ki imajo na čelu tisti znani žig: so Romi, v zaupnih pogovorih - Cigani (pri čemer, če poznate evropsko književnost, pozabljamo, da je veličastno pesnitev o njih napisal Puškin, ki so mu bili Cigani zelo dragi).

Mala težava, policijska akcija, se da potlačiti, ker se je zgodila majhnemu članu skupnosti in je nekako razumljiva, saj šele stopamo v sodobno demokracijo. Toda panorama je bolj zamegljena in obširnejša. Najprej je država, ki sicer ni članica Unije in se ne ve, ali to kdaj bo, Švica, parlamentarno odločila, da bo izganjala vse tujce, tudi Evropejce, če se bodo kakorkoli pregrešili zoper zakone. Izgnati hitro, brez omahovanja.

Potem nas je zadela romunska epizoda izgona iz Italije, spet pod pretvezo, da je nekdo hudodelec. Ni popolnoma jasno, ali je za izgon potrebna vsa sodna procedura ali pa bi šlo hitreje, glede na to, da so Romuni v Italiji izredno nepriljubljeni. Sicer pa ni popolnoma jasno niti, koliko gre za resnične Romune, koliko pa za romunske Cigane, ki so sicer dali sijajno glasbo, so pa nagnjeni, pravijo, h kriminalu po svoji naturi.

Italijanske liberalce to vprašanje muči, zato se zdaj dogovarjajo z romunsko vlado in politiki, kako ravnati, da bo izgon dobil razumno podlago. Vendar ostaja živ izgon kot dodaten element evropskega ravnanja z ljudmi, ki so tako kot drugi - člani Evropske skupnosti!

Izgon ostaja izgon. Uvaja prakso in pravico nacionalnega izgona, iz Evrope v Evropo, z žigom na čelu. Za tak izgon v Evropi ne bo potrebna nobena schengenska meja. Sicer pa nekaj novih podrobnosti o tej meji, s katero se bomo tudi mi kmalu ogradili od tistih, ki še nimajo pravice uživati v njeni veličastni omejevalnosti. Narodi na vzhodu Evrope, poleg njih pa še celotne neevropske celine, še niso dovolj zreli, da bi uživali v tej omejevalnosti. Za državljane ZDA bo urejena nekoliko bolj prijateljska omejitev, na splošno pa velja, da Churchill ni imel v mislih podobe Evrope, ko je rohnel o "železni zavesi".

Prava resnica o schengenski meji, ki je znana vsem, vendar se ji s te strani najraje ne približujemo, je: odpira nam notranje, "evropske" poti. Ne bo se nam več treba legitimirati na "notranjih", evropskih mejah, zato pa bomo vrata zaprli s sila modernimi ključi - za katere bo porabljeno ogromno denarja, da skoznje ne pride kar tako noben tujec. Evropa svobode na globusu nesvobode. No, recimo, da bo šlo za dogovorjeno nezaupnost.

Naši sosedje Avstrijci, ki jih vedno opazujem zelo podrobno, ker svoja resnična nagnjenja tako dobro skrivajo pod plaščem splošnega človekoljubja, so pred pristopom najnovejših privržencev Schengena sklenili, kako se bodo zavarovali pred nevšečnostmi. Saj ima vsaka dobra reč vedno tudi drugo, manj prijetno plat. Umaknili bodo straže s formalnih meja, tudi naše, in postavili nov, nemi kordon vojaštva in policije nekoliko stran, kakšna dva kilometra od meje, na sveti nacionalni zemlji. Tako bo zadovoljeno Schengenu in tudi tistim nacionalnim občutkom, ki se jim evropske države zaradi nobenega Schengena ne moremo odreči. Evropa nadnacionalnega bo tako združena z večno nacionalnim.

Tej podvojenosti evropskih čustev so se od samega začetka podredili tisti, ki jih zdaj navadno označujemo kot medije. Od Britanije do Romunije, od Skandinavije do predstraž Balkana ugotavljamo, da ima naše, domače, dobro znano prednost pred ..., recimo, svetovnimi težavami, svetovno politiko. Odprimo svoje časopise, poglejmo televizijske in radijske oddaje: koliko je domačega, ki smo ga vajeni, koliko pa univerzalnega, ki naj bi mu sledili kot Evropejci, svetovljani, državljani sveta?

Videli bomo, da se resnično zanimanje za okolico omeji predvsem na bližnjo okolico - tako, kot se je pred sto ali še več leti. To vedo tudi tisti, ki smo jih kot dobri Evropejci poslali v Bruselj. Zadnja leta se je nekaj komisarjev predčasno vrnilo domov, da ne bi izgubili priložnosti za nadaljevanje nacionalne kariere. Komisar v Bruslju ali predsednik vlade doma? Hm ...

Londonski Economist, ki je zmeren, toda trden privrženec evropske enotnosti, je nedavno pripomnil, da se zdi, kot da "nekateri deli naše vlade, medijev in javnosti najraje pozabljajo da Evropska unija obstaja". No, Britanije niti schengenska meja ne zanima. Kaj pa drugi? Spet bom citiral Angleža. Ne kar kakšnega navadnega, temveč strokovnjaka Centra za evropske reforme Huga Bradyja, ki pravi, da bo imela schengenska meja precej lukenj. Pravzaprav si bomo pridobili, humano in z najboljšimi nameni, novo Churchillovo "železno zaveso". Bolela pa ne bo. Vsaj nas ne. Bolela bo druge nesrečneže, ki še nimajo dostopa.

Kar zadeva Neevropejce, naj dostopa ne bi bilo nikoli! Saj želimo biti v naši ječi popolnoma svobodni sami.