Avgust Demšar: Evropa

Vrenko udari četrtič

Demšarjev četrti - oziroma četrti primer inšpektorja Vrenka - je povezan z udeleženci mednarodne konference o Evropi danes, ki jo organizira Mariborski inštitut za evropske študije, še ena tistih organizacij, za katere ne vemo čisto, s čim se ukvarjajo, razen z zapravljanjem denarja za vnaprej izgubljene stvari. Namreč, eden najbolj opaznih povabljenih, tako rekoč zvezda mednarodnega srečanja, je možak, ki prvič stopi na evropska tla, kar seveda zelo omeji morebitne motive za njegov umor. Evropo pozna torej iz literature, z medmrežja, o njej modruje in sploh, ne da bi dejansko kdaj videl, na čem si je zgradil kariero. Objestnost teorije brez empirije je motiv, najprej pomislimo, ko v Dravi ribiči zapnejo njegovo truplo, sprano forenzičnih dokazov. 

Vendar je ozadje bolj zapleteno in Demšar se morda s takšnimi dvoumnostmi poigrava nalašč, tako da mu tega ne moremo apriorno očitati, pri njem gre za zavestne kršitve žanra. Ker je že v prvem romanu inšpektor naletel na socialno devastirano in patološko okolje, lahko vidimo v tem kritiko konteksta, v katerem se umor in naslednji dogodijo. Vse je postavljeno v prepoznavno in preverljivo štajersko metropolo, mesto in v njem potopljeni, njihova patologija in manj koristoljubje so mešanica, ki je pogubna za žrtve. Kriminaliteta se pri tem samo malo razlikuje od kriminalno nezanimivih primerov, ki polnijo kronike; uboj s poskusom samouboja, zadeve, ki se dogajajo med partnerji in sploh. Pri Demšarju je vse skupaj le za stopnjo manj familiarno, vendar še vedno predkapitalistično, pred-koristoljubno.

Vrenko je tipičen in prepoznaven nosilec detektivke; možak, ki se mu gnusijo množična silvestrovanja, postavlja malce hermetične in ne vedno razumljive zahteve po odkrivanju stranskih meandrov dogodka in daje sodelavcem nejasne, skoraj čudaške naloge, ki pa se pokažejo kot izrazito produktivne. Sodelavci mu včasih poočitajo tisto, kar mu je poočitala kritika pri prejšnjih romanih, in na to še kar spravljivo in dobrohotno reagira; namreč da njegov miselni proces pripelje do rezultata skoraj intuitivno, nerazumsko, da sledi občutkom in do konca nejasnim vzgibom. Da je intuitivec, akoravno ne njuejdževski, manj racionalist. In podobno, kot pride do rezultata in rešitve preiskave s kopičenjem stranskih rokavov, so storilci obstranci v samem pripovednem toku, nalašč niso v fokusu, bolj neki vzporedni tok, ki se potem razbohoti in pojasni vse. Tokrat je odveč skoraj naivno uvodno pojasnilo, da je žanr samo približek resničnosti, zaresnemu delu kriminalistov, saj bi moralo biti to samoumevno, vendar pa je primer dovolj prepričljiv, celo podkrepljen s psihiatrično ekspertizo. Malce odveč so avktorialne pripombe, izrečene iz vpogleda v samo kompozicijo proze, ne toliko v delo kriminalistov. Vse se izteče podobno kot na začetku, v Vrenkovem prvem primeru Olje na balkonu, presenetljivo in v splošno olajšanje.