Maja Novak

Maja Novak

14. 10. 2011  |  Mladina 41  |  Ihta

Ulice mojega mesta

Sploh pa mislim, da bi bilo treba odpraviti tudi Zeleno jamo

Preselila sem se iz mesta, ki ima igralnice in najbrž tudi bordele, nima pa kina; iz mesta, kjer se s someščani nisem mogla sporazumeti niti o tem, v katerem stoletju živimo. Jaz njim, da smo v postinformacijski dobi, oni pa meni, da drugačnih od sebe ne bodo sprejeli za svoje in da naj bom vesela, ker mi ni treba svoje drugačnosti skrivati pod burko. Preselila sem se, skratka, iz Slovenije v Ljubljano. Spustila sem oba kovčka iz rok na parket podnajemniškega stanovanja, olajšano zavzdihnila in si rekla: tukaj mi bodo v miru in spokoju tekli zadnji dnevi.

Ja, pa ja. Komaj se človek dvakrat ali trikrat obrne, že spozna, da je globoko protiustaven.

Moj novi domek stoji v bližini Pokopališke; nekaj korakov dlje je Proletarska. S Pokopališko ni narobe nič. Ime te ulice je zgled pretanjenega okusa. Slovenci ljubimo pokopališča, najraje bi jih postavili v samo središče mesta, da bi jih imeli vedno ob sebi, pridno jih obiskujemo ob vseh praznikih velikih in malih bogov, brez pokopališča ne sme biti noben slovenski film ne roman, ki si drzne upati, da bo vsaj med finalisti za kresnika, preden gremo na pokopališče, se pražnje oblečemo in sveže nadišavimo, najradikalnejši pokopališki fundamentalisti pa se celo umijejo, in svoje vrtičke najraje postavimo tik pred pokopališče, da jih pepel pokojnih gnoji in duhovi umrlih spodbudno šepetajo pesi in korenju. Če Janković v življenju ne bi storil drugega, kot da je izpred Žal počistil tisto žalost, bi bil že zaradi tega deležen moje neomajne podpore in neumrljive hvaležnosti; slava mu.

Ampak Proletarska! Kako si mestni očetje drznejo! Proletarec je vendar, kakorkoli ga obračaš, delavec. Pa ne le to: proletarec je srečen delavec in človek, ki je srečen, da je delavec. Na delo odhaja zarana, ozarjenega lica, s čvrstim moškim korakom, in zraven prepeva, na primer: »Mi zidamo, zidamo ...« In »baš v tem je oslovstvo«. Mnogo tistih, ki so nekdaj zidali, zidali, zdaj hodi na zavod za zaposlovanje, da bi jim po dolgih mesecih neplačane agonije tamkajšnje damice končno pripravile »zaposlitveni načrt« in jim zaupale, kdaj se smejo nadejati prve socialne podpore. Trdim, da je poimenovanje Proletarske ulice žalitev človekovega dostojanstva vseh tistih, ki bi v tej državi radi delali, pa ne morejo, in zahtevam, da MOL ulico pri priči preimenuje v Ulico menedžerskih nagrad in odpravnin.

Nedaleč od Proletarske teče Partizanska. Ta žali vse tiste, ki bi jih žalila morebitna Titova. Kajti brez partizanov ne bi bilo Tita in prav mogoče je, da brez Tita ne bi bilo partizanov. (Na tem mestu bi se lahko pozabavala s tezo, da brez partizanov tudi domobrancev ne bi bilo: ne bi jih bilo treba, saj bi javni red in mir na okupiranem ozemlju zlahka vzdrževala peščica wehrmachtovcev, celo Italijani bi bili na svoji zaplati zemlje morda temu kos, ampak pustimo to, ker res ne bi rada koga prizadela.) Dejstvo pa je, da je to, če domobranec strelja na partizana, legitimno dejanje samoobrambe in obrambe domovine, kralja Petra, regenta Pavla, kraljice Marije in kar jih je bilo še v Londonu, pa še katoliške cerkve za nameček (v SSKJ sem naletela na imenitno besedo, ki skorajda opisuje domobransko početje in ki se glasi »vsezaverodomcesarstvo«); če pa partizan strelja na domobranca, je to žalitev domobrančevega človekovega dostojanstva. Ne glede na to, ali ga zadene ali ne, in ne glede na to, kdo je pravzaprav zmagal v tisti davni, davni vojni.

Poimenovanje Proletarske ulice je žalitev dostojanstva vseh tistih, ki bi v tej državi radi delali, pa ne morejo. Naj MOL ulico pri priči preimenuje v Ulico menedžerskih nagrad in odpravnin.

Če še malo blodimo po Zeleni jami, bomo našli naslednje: prvič, Vzajemno ulico. V izogib zapletom recimo, da je ulica poimenovana po zavarovalnici. Ker Vzajemna ni Triglav, kjer so, kolikor se spomnim, pred časom imeli nekakšne probleme z menedžerji, nagradami in odpravninami, recimo, da je z Vzajemno vse v redu, in jo mahnimo dalje. Kajti le nekaj korakov stran nas čaka Zvezna ulica. Ostanek prejšnjega režima! Ko smo v zvezni državi trpeli pod železno peto Beograda! Zlasti tisti sodniki današnjega ustavnega sodišča, ki so kot člani Zveze komunistov kar naprej letali tja. Moj predlog: Bruseljska naj bo.

In še preden se zaveš, se znajdeš na Društveni. Ne vem, kako je z vami (saj niste užaljeni, ne?), ampak meni to ime diši po samoupravljanju. Saj še pomnite, tovariši? Samoupravni sporazumi, družbeni dogovori, temeljne organizacije združenega dela in podoben novorek, ki smo ga hvaležno pozabili v trenutku, ko smo kot postrušniki v morje odbezljali v svetle kapitalistične zarje. (Verjetno je eden od kazalcev tega, kako neživljenjski je ta ali oni sistem, prav množično pozabljenje celotnega korpusa skovank in fraz, ki se sčasoma spletejo okrog sistema; me prav zanima, koliko bodo čez dvajset let današnji otroci razumeli najrazličnejše »zaposlitvene načrte«, »trajnostne razvoje«, »konsolidacije bank«, »reprogramiranje dolgov« in seveda »prepoznavnost Slovenije v svetu«.) No, in naslednje za spremembo mislim resno: če je bilo kaj žalitev, je bilo to samoupravljanje - žalitev zdravega razuma. Kaj takega si je resnično lahko izmislil samo malce mazohističen Slovenec; ker pa Društvene ulice ne moremo preimenovati v Ulico Edvarda Kardelja, ne da bi Mlada Slovenija pri priči zastrigla z ušesi, predlagam, da ta ulica postane Ulica prepoznavnosti Slovenije v svetu. Po marsičem smo pač še vedno enako izvirni in neponovljivi, kot smo bili v samoupravnih časih.

Bodi dovolj, kajti noge nas že bolijo; sicer bi lahko stopili še čez Šmartinsko, na Davčno ulico, ampak tam ne bi bili užaljeni; tam bi nam privrele solze v oči, tako podjetnikom in kmetom kot samostojnim delavcem v kulturi in gradbenim delavcem, ki si ne morejo privoščiti kruha, lahko pa ga kupujejo Grkom. (Mišim za grizljanje pa pilatuse.) Za konec recimo le tole: kdo si drzne trditi, da današnja mladina ne spoštuje ostarelih občanov? Večina tistih, ki jih je Tito užalil - iz besed ustavnega sodišča, ki očitno meni, da ni treba hiteti s prekrščevanjem ulic v mestih zunaj Ljubljane, če so njegovo ime dobile še za njegovega življenja, bi se dalo sklepati, da je Tito te ljudi užalil, ko je bil že dodobra mrtev in ni mogel niti z mezincem več migniti ne s svojim totalitarizmom prizadeti žive duše -, je namreč že zdavnaj srečala Abrahama in gre neomajno Metuzalemu naproti; pa poglejte, kako nesebično se jim je postavila v bran naša vrla Mlada Slovenija! Razen če jih je kdo nahujskal k temu? Ampak ne, ne, nikakor, tega ne morem in nočem verjeti!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.