Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Pamflet

Za krasno svečo manj

Med ekologijo, neposredno demokracijo in parlamentarni volitvami.

Dan mrtvih je letos potekal pod geslom - sveča manj! Ministrstvo za okolje je sprožilo akcijo ozaveščanja, da z manj prižganimi svečami prispevamo k čistejšemu zraku. Človek ima kar slabo vest, ker je za starega očeta in staro mamo prižgal po eno svečo, namesto da bi oba združil s skupnim plamenom. Toda, če sprejmemo, da je akcija ministra Roka Žarnića vsaj nekoliko uspela, to pomeni, da se je za dva dni v letu nekolikanj zmanjšala polucija zraka.

A kaj pomeni varčevanje pri eni sveči na leto? Če poenostavimo in izenačimo volumen parafina in bencina, dobimo ekvivalent med svečo in tremi decilitri bencina, torej sveča manj je enako 5 kilometrov kolesarjenja namesto vožnje z avtom. Meščan, ki je presedlal z avta na kolo in v letu prepeljal 2.500 kilometrov, je someščanom prihranil polucijo zraka, ki jo povzroči 500 sveč, torej manjše pokopališče teden pred 1. novembrom! Toda, ali se kdaj govori o kolesarjih s hvalospevi? Je kdaj kak župan podelil mestno priznanje ljudem, ki po opravkih in v službe hitijo s kolesi? Pač, ljubljanski glavar je nekaj dni gostil danskega kolesarskega vizionarja, ki je nekaj dni predaval o svojem mestu, kjer polovico prebivalstva biciklira, nato pa je odšel, ne da bi se v slovenski prestolnici kaj spremenilo. Tudi ni potrebe, župan se bo odslej ponašal, koliko dobrega je storil za razširjanje duha kolesarjenja. Kaj se v resnici spremeni, je irelevantno. Tako kot je bila efemerna akcija knjiga v avtobus, ki je sprožila veliko pompa, a z ničemer ni spremenila bralnih navad meščanov.

Onesnaženje zraka je peklensko resen problem, zaradi katerega evropska komisija Sloveniji vseskozi preti s kaznimi. Toda minister Roko stavi vse na eno svečo.

V Angliji je »London School of Economic« prišla s študijo, da če se kolesarjenje v angleški prestolnici poveča še za 20 odstotkov, se bodo stroški zaradi prometnih zamaškov in polucije znižali za 300 milijonov evrov. Toda to ni le akademska razprava, londonskega župana Borisa Johnsona redno videvajo na vsakodnevnem kolesarjenju po mestu.

Politik je namreč zgled s svojim lastnim obnašanjem, z njim postavi normo ter obenem pokaže, da je prav chic biti kolesar.

Državni svet je zadnjič priredil pogovor o samooskrbi hrane. Prvi govorec je bil profesor Jože Mencinger, ki je pojasnjeval gospodarsko in nacionalno pomembnost pridelovanja hrane. Mož je po novem modrec v stranki Zorana Jankovića.

Par let nazaj je ljubljanski župan - ki ima po svojem drugemu modrecu Milanu Kučanu izjemni socialni čut - poslal buldožerje nad vrtičkarje, ki so bogu za hrbtom ob črnuški Savi obdelovali zemljo in se šli samooskrbo. Je tedaj profesor Mencinger napisal članek v kakšnem izmed časnikov in opozoril na družbeno neugodno preganjanje oskrbe z lokalno pridelano zelenjavo? Je kot županov modri svetovalec plediral, da naj letos meščanom ponudi 200 novih vrtičkov v obdelovanje?

Prav zaradi salonskih ekologov je pred desetletji vzniknilo filozofsko utemeljeno gibanje »Deep Ecology«. Danes v Seattlu, v Montrealu in v New Yorku obstaja med meščani metropol nenavadna praksa »urbanih kokoši«, ki jih ljudje gojijo po terasah in na vrtovih. Pariški časniki so prav navdušeni, ko so ugotovili, da se je razširila tudi po pariških predmestjih.

Kje lahko dobiš najboljšo perutnino? V megamarketih, kot so Leclerc, Wall-Mart, Mercator in podobni? Kdor je gledal legendarni dokumentarec »Hrana«, niti pomislil ne bo na te trgovine. Včerajšnji francoski gourmet je odšel na lokalno tržnico, današnji pa stopi v svoj vrt, ali pa v verigo »Animalis«, ki prideluje striktno bio vzgojeno perjad.

Ekologija je področje, na katerem se zlomi logika množične produkcije. Ameriški sociolog John Foster je že pred desetletjem napisal knjigo, v kateri je izpostavil neznanega Karla Marxa kot ekologa! Marx je namreč pisal tudi to, da je vsak napredek kapitalistične agronomije le umetnost ropanja zemlje.

Protestniki pred ljubljansko borzo so se zadnjič premaknili in protestirali pred psihiatrično bolnišnico, kjer so poantirali tudi zlorabo medikamentov, ki paciente pasivizirajo. Ter nadaljevali s kritiko farmacevtske industrije.

Ta ljudski bunt je dragocena poživitev neposredne demokracije, znak drugim, da lahko pridejo na ulice in kdaj protestirajo. Denimo tudi pred palačo NUK-a, kjer je župan zaprl cel kare s potopnimi količki. Ga je mar spremenil v peš cono? Nikakor, samo uvedel je apartheid, kjer šoferji z dovolilnicami lahko vozijo po Turjaški, Vegovi in bližnjih ulicah, medtem ko so za druge državljane te ceste nedostopne. Dvesto let je veljala v Ljubljani svoboda gibanja kočij, vozov in avtomobilov, naenkrat pa jo je mestna oblast brez prepričljivega razloga odpravila. In ulice proglasila za zasebni teritorij peščice izbrancev.

In kako kaže neposredni demokraciji v jutrišnji Sloveniji? Jankovićevi in tudi Virantovi bi jo skrajšali za pravico državnega sveta in parlamentarcev do razpisa referenduma. Imajo raison, vendar samo v enem primeru - če vpeljejo e-podporo razpisu referenduma. Na državni ravni to sicer obstaja, vendar pa je zadnji ljubljanski referendumski poskus tekel po arhaični proceduri. Župan je namreč določil urnik upravnih enot, kjer so državljani lahko prispevali podpise praktično le v delovnem času, ne da bi imeli možnost tako kot pri vsedržavnih referendumih, da oddajo tudi e-podporo!??

Tokratne volitve prinašajo nove obraze, no bolj natančno nove stranke. Ljudski glas je neverjeten: stranka Zares s protagonisti Golobičem, Gantarjem, Kekom in F. Jurijem velja za klientelistično oziroma je praktično brez podpore, Jankovićeva lista, ki jo tvorijo Janković s svojo družino, zaresovec Jakič in podpisni zaresovec Posedel pa je čista in ima 10 do 20 krat večjo podporo. Liberalne volivce tokrat še Bog ne razume.

Kandidat Gregor Virant je zadnjič v »Odmevih« pojasnjeval, v čem se odlikuje njegova stranka, in izpostavil, da gre za krasne ljudi. Stranka krasnih ljudi? Barack Obama je na zadnjih volitvah navdušil Američane, svet in še posebej Slovenstvo. Njegov nastop, govor in besede so prevzele množice. Leto, dve in izkazalo se je, da je razlika z Bushem komaj da zaznavna. A to ni prevara Obame, to je naivnost ljudstva. Za premislek o krasnih ljudeh pa ni treba niti prek oceana. Tudi Borut Pahor je pred prejšnjimi volitvami očaral, nato pa zaradi korupcije in klientelizma njegovega dvora končal po primernosti za predsednika vlade po zadnjih anketah celo za Karlom Erjavcem. Ne da bi sam osebno padel v kakšen škandal.

Stranke in vlade ne naredi en sam človek, zato so tudi parlamentarne volitve mišljene kot tekma med posameznimi strankarskimi falangami. Stranke krasnih ljudi v politiki preprosto ni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.