Grega Repovž

Grega Repovž

18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Uvodnik

Jelinčič & Janša

Pretekli teden je v državnem zboru zaradi Janeza Janše in Zmaga Jelinčiča propadla še zadnja možnost, da bi Slovenija dobila osnovni protikrizni intervencijski zakonski paket. Razmere so tako resne, da se tokrat ni nihče več igral, tudi sindikati so umolknili (razen Janševih). Politične stranke so dosegle tihi konsenz, da je šale konec, ne glede na volilni čas. Tudi javnost je razumela, da gre zares. A Janša in Jelinčič sta vseeno zminirala paket, Janša je seveda takoj, cinično, ponudil zmanjšanje funkcionarskih plač za deset odstotkov, češ to je pravi protikrizni ukrep. To je seveda neumnost. Gre za majhen prihranek glede na protikrizni paket. Maksimalno osem milijonov proti minimalno 300 milijonom evrov.

A Janša in Jelinčič sta v resnici s tem potegnila pomembno ločnico v slovenskem političnem prostoru. Prejšnji petek se je namreč pokazalo, komu gre za državo in komu le zase in za svoj »plen« - pa čeprav je ta plen prav ta država. Vse parlamentarne stranke (in tudi relevantne zunajparlamentarne stranke, ki računajo na vstop v novi parlament) so razumele, da zdaj ne morejo gledati na volitve, da je treba gledati na državo, na njen interes, na njeno stabilnost. Vsi so bili za: Pahor, Virant, Janković, Golobič, Kresalova, Žerjav, Erjavec, vsi so razumeli. Le oba populista sta ostala neomajna.

Ločnice med populizmom in realistično politiko pa tokrat niso potegnili ne mediji, ne strokovnjaki, ne javnost. Potegnila sta jo Janša in Jelinčič. Onadva sta se sama postavila proti interesom države. Ker sta presodila, da jima to v predvolilnem času bolj ustreza.

Pa ni morda to tista prava, res naravna ločnica v slovenskem prostoru - med normalno in skrajno politiko? SDS in SNS sta si neprimerno bolj podobni, kot se morda zdi na prvi pogled. Tudi poslanci teh dveh strank so si podobni, izrazito podobni. Gre za zelo podobno vrsto politikov. V nobeni drugi stranki jih ne boste našli. Gre za stranki izrazitega populizma. Pa tudi voditelja sta si bolj podobna, kot se zdi na prvi pogled. Oba sta nezmotljiva, oba vztrajata pri svojem, čeprav so lahko dokazi o njunem ravnanju še tako nedvoumni. Nikoli nista nič zagrešila, vse, kar se razkrije, je zarota. A nista prav nič posebna: populisti so po vsem svetu podobni. Vsem je skupno, da poudarjajo narod, nacijo, svojo državotvornost - pa čeprav je prav narod pogosto le izgovor za njihove lastne interese. Na tem gradijo, na populizmu in nacionalizmu, na zbujanju najnižjih človeških čustev.

V vseh drugih strankah to vedo in to posredno tudi govorijo, celo javno, tudi Žerjav in Virant. Vsi vedo, kaj ti dve stranki sta in kaj pomenita njuna voditelja. A Jelinčiču so zaradi benignosti to pripravljeni res vsi tudi pokazati, z Janšo pa je drugače. Z Janšo bodo mogoče sodelovali. Janši se pač obeta zmaga na volitvah.

Slovenija je že večkrat rekla ne Janševemu populizmu: v resnici vsakič po tem, ko mu je s prav tem populizmom uspelo priti na oblast. V tem krogu se namreč vrtimo: dobimo ga na oblast, javnost sprevidi (spet), kakšen populist je, ga vrže s trona, nato se v njenih očeh prav s tem populizmom iz opozicije spet povzpne. In vsakič znova z enakovrstno ekipo, ki potem šokira javnost. Nikoli pa ne dobi takšne večine, da bi vladal sam. Zakaj to poudarjamo? Ker vedno znova potrebuje koalicijske partnerje, ki mu dajo glasove v parlamentu, hkrati - in na to merimo - pa mu s tem podelijo legitimnost. Podelijo legitimnost njegovemu populizmu in ekstremizmu. In vsem je potem žal. Vsi vedo, kaj so naredili in kako jim je to škodovalo.

Bi se torej lahko zgodilo, da bi stranke ločnico, ki smo jo videli pretekli petek, ločnico med razumom in populizmom, postavile po volitvah? Zakaj ne? Mar ni to najlegitimnejše dejanje? Nikomur ni treba sodelovati z njim, če noče. Pa če še tako kriči. Večina odloča.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.