18. 11. 2011 | Mladina 46 | Ekonomija
Nobene magije
Prihodnji zmagovalci so tisti, ki bodo s proizvodno specializacijo konkurenčni na globalnih trgih
Dobre novice so v slabih časih redke in zato toliko zanimivejše in dragocenejše. V Atlasu ekonomske kompleksnosti, ki ga je izdal ugledni harvardski CID, se je Slovenija znašla med prvo deseterico držav z največjimi sposobnostmi nadaljnjega družbenega razvoja in gospodarske rasti. Na drugih lestvicah konkurenčnosti pada, tokrat pa je drugače. Nekaj zaradi svoje majhnosti in gostote institucionalnih trajnostnih mrež, predvsem pa sta bili odločilni raven proizvodnega znanja in tržna prodornost izvoznega gospodarstva. Zato bi moral postati na novo narisani zemljevid ekonomske kompleksnosti obvezno čtivo naših vodilnih politikov in pomemben razvojni izziv za njihove glavne ekonomiste, če jih seveda stranke premorejo.
Novi način obravnave zasluži potrebno pozornost. Zemljevid na novo razvršča gospodarske sposobnosti 128 držav in presoja njihove možnosti rasti do leta 2020. Temeljno merilo razvrščanja je indeks ekonomske kompleksnosti (ECI). Na vrhu prve deseterice najdemo Japonsko, Nemčijo in Švico, med deseterico so dve skandinavski ter tri srednjeevropske države, Slovenija je na presenetljivem desetem mestu. Nove poti do blaginje marsikaj postavlja na glavo. ZDA so na dnu lestvice, največji potencial rasti imata Kitajska in Indija, najhitrejše stopnje rasti si lahko obetajo tri afriške države, Uganda, Kenija in Tanzanija. In navsezadnje, Atlas je velik in lep, izjemno grafično oblikovanje je delo partnerske univerze MIT. V primerjavi s konkurenčnimi poročili imamo pred seboj domala umetniško delo, kot da bi avtorje navdihnil duh Steva Jobsa. Kompleksno postaja preprosto, ker je njegova vizualizacija preprosto lepa.
Tradicionalna ekonomika temelji na poenostavitvah družbenih sprememb, racionalnih pričakovanjih ljudi in linearni logiki tržnih ravnotežij. Koordinacija med subjekti niha med trgom in državo, možnosti rasti pa so kljub omejenim virom domala neomejene. Toda političnoekonomska realnost sveta je drugačna. Ekonomski sistemi se šibijo zaradi razpršenih, heterogenih, številčno neobvladljivih interakcij, prevladujeta mrežna povezanost in nišna koncentracija, dinamična neravnotežja so kombinacija tveganih prilagajanj in nepredvidljivih obratov. V takšnem svetu cene in trgi preprosto odpovedo kot informacijski stroji, ker niso sposobni niti zajeti vseh stroškov niti spodbuditi kolektivne odgovornosti za skupne akcije. To je podoba sedanje krize in temelj drugačnega razumevanja izhoda iz nje.
Hausmann in Hidalgo, vodilna avtorja, ponujata drugačen način obravnave. Najprej gre za vrnitev k realni ekonomiji, proč od spekulativnih finančnih čarovnij. Vse je odvisno od prihodnje pametne gospodarske rasti, ki jo poganja sedanja ekonomska kompleksnost. Njen temelj pa je akumulacija skupnega produkcijskega znanja. Večja ko je povezanost ljudi pri ustvarjanju in prenosu tega znanja, več ko je proizvodov in podjetniških mrež, bolj ko so zapolnjene tržne niše in potrebe na globalnih trgih, večja je ekonomska kompleksnost države in večja je njena potencialna sposobnost gospodarske rasti. ECI preprosto meri sposobnost, da se proizvodi in proizvodnje povezujejo, razvijajo in nadgrajujejo v nove, vedno kompleksnejše in tržno zanimive mreže. Če torej država proizvaja čipe, bo jutri lahko proizvedla računalnike in potem tudi operacijske sisteme in nove storitve ..., od proizvodnje litijskih baterij do električnega avtomobila je samo nekaj korakov. Najpomembnejši kazalec prihodnje rasti je torej število mednarodno konkurenčnih proizvodov, njihova tržna posebnost in hkrati sposobnost poslovnega povezovanja. Ni toliko pomembno niti dosedanje bogastvo niti upravljanje tega bogastva in tudi ne formalna izobrazba, štejeta skupno znanje in sposobnost, da države vedo, kako delati reči, ki jih drugi ne morejo na enak način in v primerljivem obsegu.
Nazaj k Smithu in Durkheimu, z nekaj Hayeka in Schumpetra za poobedek. Od finančnega kapitalizma k proizvodnemu, od magične globalne financializacije k trezni konkurenčnosti proizvodnje na temelju kompleksnosti znanja.
Sedaj postane jasneje, zakaj imajo ZDA, najbogatejša in najvplivnejša država sveta, nizek indeks. Več kot 83 odstotkov držav hitreje povečuje izvoz, vedno bolj ponujajo tisto, kar ni več ameriška posebnost. In ZDA, ki so bile leta 1970 dvajsetkrat bogatejše od Kitajske, so danes samo še štirikrat bogatejše. Grčija je na repu lestvice na podoben način. Ima nizko ekonomsko kompleksnost in relativno visoke dohodke. Svojo dosedanjo blaginjo je dosegla z zadolževanjem, majhna sposobnost prihodnje rasti pa preprečuje njeno preprosto dolžniško okrevanje.
Večina držav proizvaja nekaj reči, nekaj jih proizvaja veliko reči, nekateri proizvodi so redki, drugi vsakdanji. Slovenija se uvršča visoko, ker že ima nekaj uspešnih proizvodnih mrež in proizvodov, ki imajo možnost nadgradnje in kot nišni proizvajalec uspešno izvaža. Naš potencial rasti je torej velik, saj nas indeks ECI uvršča na deseto mesto, dosežena rast BDP na prebivalca do leta 2020 prinaša nižjo uvrstitev (49), dinamika rasti pa je še slabša (83). To je torej prostor za akcijo in novo bolj ciljno industrijsko politiko, ki naj ustvarja nove domače in tuje proizvodne skupnosti ter inovativne poslovne mreže za globalne tržne niše. Imamo sposobnosti razvoja, dovolj produkcijskega znanja in povezanosti, možnost hitrejše rasti pa je odvisna od pravih političnoekonomskih in podjetniških nastavkov. Sporočilo je jasno in pomeni pravi politični in poslovni izziv. Prihodnji zmagovalci so tisti, ki bodo s proizvodno specializacijo konkurenčni na globalnih trgih. Ključno je, kaj novega lahko napravimo na temelju sedanjega znanja in že delujočih proizvodenj. Nobene magije, zgolj sposobnost sprememb na tehnološkem, proizvodnem in tržnem področju. Vse je odvisno od produkcijskega znanja in naše sposobnosti, ali nam bo kot majhni gibki državi uspelo povezati znanje ljudi v kompleksna in konkurenčna poslovna omrežja. Majhno je torej lepo in perspektivno.
Hausmann in Hidalgo ponujata vrnitev k Smithu in Durk-heimu, z nekaj Hayeka in Schumpetra za poobedek. Od finančnega kapitalizma k proizvodnemu, od magične globalne financializacije k trezni konkurenčnosti proizvodnje na temelju kompleksnosti znanja. Slovenija se je na tem zemljevidu sprememb znašla bolje od pričakovanj, za najstniško državo pa je izboljšanje samopodobe ključ do uspešne prihodnosti. Ekonomski ključ, ki ni brez napak, očitno imamo, izbrati moramo še prave politične ključarje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.