Grega Repovž

Grega Repovž

24. 12. 2011  |  Mladina 51  |  Uvodnik

Igra

Predlagati neznano, politično analfabetko Mašo Kociper za predsednico državnega zbora je žalitev za volivce in za parlamentarizem. Že zato je Zoran Janković moral dobiti klofuto v državnem zboru. Parlament je treba spoštovati.

Še vedno je verjetno, da bo Janković koalicijo in vlado sestavil. Ta teden jih je dobil po glavi zaradi klasičnih napak, ki jih delajo zmagovalci. In za politično kulturo in higieno je morda dobro, da se je tako odvilo.

Aroganca nevednega, bi lahko poimenovali stanje Zorana Jankovića in njegovega kroga ob začetku pogajanj o sestavi nove koalicije. Že ljudje, s katerimi se je obkrožil, zbujajo dvome – po obvladovanju in vedenju o državni politiki niso mnogo nad Mašo Kociper. Okoli Jankovića so se namreč že nabrali tudi klasični politični prilepki. To so tiste zavajajoče sirene, ki so pokopale že nemalo politikov. Po tem, ali in koliko jih spusti blizu, se merijo voditelji.

Predvsem pa se merijo politiki po tem, ali znajo igrati politično igro. Janković je – kako amatersko – podcenil prekaljenost in kapricioznost drugih v tej igri. Kot ne bi videl še nobenega sestavljanja koalicije doslej. Morda Janković res verjame, da se zna pogajati – morda se v poslovnem svetu res zna. A to so pogajanja v parlamentu, izvoljenem po proporcionalnem volilnem sistemu. Tukaj je matematika druga. Oziroma: tukaj matematika odpove. Pogosto ima šest glasov večjo težo kot deset. Včasih odloča en glas. To je igra, v kateri pomembno vlogo igrajo tudi kaprice, osebne značilnosti, užaljenosti itd. In predvsem: vsak igra svojo igro. Vsak poskuša svoje glasove na volitvah unovčiti. Vsi so kandidirali za to, da pridejo v vlado in da imajo čim večjo moč. Mar Janković ni opazoval mojstra politične aritmetike Janeza Drnovška, kako se je kljub tako imenovani relativni premoči v parlamentu mučil s svojimi koalicijskimi partnerji? Ali drugače rečeno: mar bi Drnovšek res od leta 1997 do leta 2000 kohabitiral z Marjanom Podobnikom, ga celo imenoval za podpredsednika vlade, če ne bi bila to pač politična realnost, mimo katere ni mogel?

Janković je ta teden doživel svoj prvi politični poraz. A poraz ni izvolitev Gregorja Viranta na mesto državnega zbora. S tem, ko se je odločil, da bo pokazal svojo moč Borutu Pahorju in mu preprečil izvolitev na mesto predsednika državnega zbora, je omogočil tako Erjavcu kot Virantu, da sta naredila vsaj epizodno koalicijo z Janšo. S tem sta razblinila psihološko mejo, ki jima je doslej preprečevala, da bi hkrati igrala na obe strani. Bistveno sta si s tem povišala pogajalsko ceno. In izkoristila sta prostor, ki ga je naredil Janković.

Moder politik ve, kdaj bo v imenu pomembne bitke, ki ga še čaka, zavestno izgubil boj. Pahorja je Janković res zlomil. In kaj mu to pomaga? Pahor pač počne tisto, kar je počel zadnja leta. To je on. Nič presenetljivega ni v njegovih dejanjih, vse to smo že videli. Cena za zmago nad Pahorjevo trmoglavostjo je, da se je Janša vrnil v igro. Jankovićev poraz v parlamentu ni le izboljšal pogajalskih izhodišč Virantu in Erjavcu, ampak je dejansko Janši dal moč, da – v imenu domnevne Jankovićeve politične nesposobnosti – nastopi kot alternativa. Pri čemer lahko že zdaj napišemo argument, ki ga bosta Virant in Erjavec navajala, če bosta na koncu morebiti res s svojimi glasovi dejansko omogočila Janši, da sestavi vlado: poskušali smo z Jankovićem, vendar ne gre, mar niste že ob vzpostavitvi državnega zbora videli, država je v krizi, vlado potrebujemo takoj, zato smo se odločili za to, da podpremo Janšo za premiera.

Za državo je v resnici dobro, da je še vedno najverjetnejši novi predsednik vlade dobil to trdo klofuto, to učno uro parlamentarizma. Modri se iz takšne izkušnje kaj naučijo. V resnici danes tudi ne potrebujemo trdega pogajalca na mestu predsednika vlade, ampak predvsem modrega premiera. Ki bo vedel tudi, kdaj mora narediti korak nazaj, kdaj popustiti, kdaj prisluhniti. V sodobni Sloveniji je to znal le eden. Ki je govoril malo in ni pogosto napenjal mišic. Zato je bil tudi priljubljen, vlade pa je vodil v časih, ki so bili za državo še vedno veliko težji kot današnji.

Pri čemer je vseeno nekaj jasno: Virant in Erjavec kljub vsemu pogajalskemu dobičku tega tedna vesta, kaj za njiju pomeni sesti v Janševo koalicijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.