Heni Erceg

Heni Erceg

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Hrvaška

Stara embalaža

Novi hrvaški premier Milanović je, pravi, pripravljen »storiti vse, da bi pomagali državljanom, ki so se znašli v Haagu, ker gre za državni interes«.

Začeli so z najlažjim ukrepom, uvedbo novih davkov. Nova hrvaška vlada se je brez odlašanja odločila za zvišanje davka na dodano vrednost, kar bo, to je jasno, nemudoma povzročilo tudi zvišanje vseh življenjskih stroškov. Poleg tega se je odločila še za davek na lastnino, torej na počitniške hišice, dividende itd. O varčevanju se govori samo formalno in v obrisih, zmanjšanje števila javnih uslužbencev, pravijo, ne pride v poštev. O proizvodnji niti besedice, se pa omenjajo stečaji, čeprav je tako rekoč vsa industrija že zdavnaj bankrotirala. Da tudi sprememba sloga vladanja ne pride v poštev, je postalo jasno takoj na prvi seji vlade, na katero se je večina ministrov pripeljala v zmogljivih limuzinah, iz njih pa so poskakali vozniki, da bi jim odprli vrata.

Toda v hipu, ko smo pomislili, da le demagoško dlakocepimo in da bi jim vendarle morali dati priložnost, nas je novi premier demantiral v obsežnem novoletnem intervjuju, ki ga je z njim napravil prvi butler Jutarnjega lista, znan po čaščenju vsake oblasti in kot posebni oboževalec nekdanjega premiera Sanaderja; tega je tako zelo ljubil, da je nekoč objavil celo izmišljeni intervju z njim.

Zdaj ta prvi plačanec medijske korporacije novega premiera predstavlja z besedami, ob katerih ostanemo brez sape: premier je torej »popolnoma, dogmatsko, substancialno, fanatično vdan politiki« in »po tem merilu ne spominja na prav nobenega drugega od svojih predhodnikov kot zgolj na Franja Tuđmana«. Ta primerjava bi seveda morala biti za vsakega spodobnega človeka huda žalitev, za Zorana Milanovića pa očitno ni, saj tudi sam odkrito kaže privrženost Franju Tuđmanu – k njegovi vladavini nima resnih pripomb in celo Tuđmanove diktatorske poteze opravičuje z njegovo boleznijo. Strahotno obdobje, ko se je Hrvaška vojskovala v Bosni, novi premier evfemistično imenuje samo »napaka«, ki je seveda »nikakor ne smemo obravnavati zgolj enodimenzionalno«. Pravzaprav hoče reči, da so obstajali res dobri razlogi za Tuđmanov poskus delitve BiH in v skladu s tem menda celo za hrvaška taborišča za Bošnjake in cel niz vojnih zločinov, ki jih je v tej sosednji državi zagrešila Tuđmanova soldateska.

Zaradi tega premier pričakovano kaže tudi razumevanje za vojne zločine na Hrvaškem, saj haaške obtožnice šteje za strogo »politične« in trdi, da je »tu zametek vseh težav s haaškim sodiščem«. V najboljši maniri okorelih nacionalistov Milanović razlaga, kako takšne izključno politične haaške razsodbe pravzaprav »implicirajo kolektivno odgovornost Republike Hrvaške, po–osebljeno v Anteju Gotovini, ki zdaj plačuje dolg namesto državnega sistema«. Sicer je bil general Gotovina zaradi hudih vojnih zločinov v Haagu obsojen na dolgoletno zaporno kazen, njegov premier pa ga ima, tako kaže, za politično žrtev Tuđmanovega sistema, sistema, za katerega najde, popolnoma protislovno, le besede opravičila.

V glavnem, novi premier hrvaške države, kmalu članice Evropske unije, neodgovorno česna o kolektivni odgovornosti Hrvatov za zločine, ki jih je zagrešila skupina, ki je v devetdesetih letih vladala Hrvaški, in to danes, ko so imena zločincev že znana in ko je tudi največjemu bedaku jasno, da bi bil Tuđman, če bi le živel še kako leto, obtožen pred haaškim sodiščem, tako kot njegov srbski tovariš Slobodan Milošević. Zakaj se torej premier spušča v ideološko revizijo zgodovinskih dogodkov? Morebiti zato, ker nekje v njem kljuva njegov lastni življenjepis, po katerem je prav medvojna leta prebil v službi birokrata na Tuđmanovem ministrstvu za zunanje zadeve. Najbrž Milanović ravno zato danes secira razmere v devetdesetih letih kot kak rasni desničar in trdi, da »krivdo za zločine, ki so posledica nedelovanja sistema po osamosvojitvi države, sedaj nosi general Gotovina, čeprav za vse to ne more biti kriv«.

Če to pitijsko, politikantsko govorjenje prevedemo v vsakdanji, vsakomur razumljivi jezik, dobimo revizionistični sukus, po katerem pravzaprav več kot 30 tisoč požganih srbskih hiš, številni zločini nad civilisti in navsezadnje pregon več kot 200 tisoč državljanov srbske narodnosti niso posledica resne državne strategije, ampak zgolj sporadičnega početja nekaj odpadniških skupin, ki jih državni organi domnevno niso pravočasno ustavili. Kakor da general Gotovina, tedaj poveljnik celotnega požganega in civilistov očiščenega območja ni bil visoki častnik vojaške nomenklature in torej odgovoren za zločine svojih podrejenih.

Milanović je, pravi, pripravljen »storiti vse, da bi pomagali državljanom, ki so se znašli v Haagu, ker gre za državni interes«, ta interes pa bi najbrž moral biti odvzem »kolektivne odgovornosti« hrvaškemu narodu. Bi kdo temu gospodu vendarle pojasnil, da niso vsi Hrvatje kolektivno sodelovali pri zločinih in etničnem čiščenju, ampak so ta posel opravili zločinski Tuđmanov režim in posamezniki z imenom in priimkom?

Zato bi bilo bolje, če bi šlo zgolj za neumnost, toda tu govorimo ali o prepričanju ali, še huje, o brezkončnem bojazljivem prilizovanju socialdemokratov okorelim desničarskim in braniteljskim skupinam, zaradi česar obdobje njihove vladavine leta 2000 lahko štejemo zgolj za izgubljeno obdobje. Vsekakor se zdi, da imamo spet opraviti z isto staro nacionalistično zgodbo, pri kateri je logično, da se vojni zločini nad civilnim srbskim prebivalstvom razumejo kot junaška sestavina kolektivne nacionalne zanesenosti. Iz tega potem, pač po potrebi, izhaja tudi nevarna politikantska manipulacija z domnevno kolektivno odgovornostjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.