Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Portret

Alenka Sottler, ilustratorka

Ena naših najbolj priznanih ilustratork je pod drobnogled vzela simbol kapitalizma – črtno kodo

Črtna koda je tisti drobni element, s katerim se, če želimo ali ne, srečujemo vsak dan. Z njo so pač ožigosane vse stvari, ki jih dobimo iz trgovin. Zaradi svoje vseprisotnosti je postala eden od simbolov kapitalističnega sistema in s tem tudi časa, v katerem živimo.

Postala pa je tudi vir navdiha za družbenokritične manifeste. Tudi za umetniške. Med tistimi, ki so sklenili na svet pogledati skozi njene oštevilčene črno-bele črte, je tudi ena naših najbolj priznanih ilustratork Alenka Sottler. S črtnimi kodami je nadomestila prostrani travnik, ki ga žanje osameli kosec, ali pa denimo ograje med množico hišk, ki bolj kot na dostojno bivališče spominjajo na mravljišče. Tako je nastal cikel ilustracij Dobro jutro, ki ga bo od 13. januarja gostila mariborska Kibla.

Čeprav Alenka tokrat nagovarja odrasle, jo najbolj poznamo po ilustracijah književnih del za otroke. V to polje umetniškega ustvarjanja je zašla bolj po naključju, saj je želela sprva postati slikarka, a ker je bilo treba tudi jesti in plačevati položnice, je po končani akademiji iskala zaposlitev v drugih poklicih. Postala je učiteljica, hkrati pa je želela, da bi kljub vsemu ostala v ustvarjalnem pogonu, in priložnost so ji ponudili pri reviji Kekec. Kmalu so jo opazili tudi drugod in na koncu se je povsem predala tej veji ustvarjanja. Morda je to storila tako intenzivno tudi zato, ker je velika navdušenka nad literaturo.

Alenka vidi glavni čar ilustracije v dialogu s pisateljem, saj jo vsaka nova tema postavi v situacijo, pri kateri ni povsem jasno, kam jo bo ponesla. Ker so ilustracije vizualizirane misli, ji ni dovolj, da ilustrator knjigo le okrasi, temveč mora s svojim delom odpreti tudi povsem nove vidike razumevanja zgodbe. Hkrati pa morajo biti njegove rešitve poenostavljene. Alenkina dela so, tudi zaradi njenih prepoznavnih črtkanih potez, sicer videti vse prej kot preprosta. A sama pravi, da kompleksnost temelji na preprostosti: pokažeš jo lahko le, če si šel skozi dolgotrajen proces učenja in dobro obvladaš preprostost.

Za seboj ima številne objave, tudi okoli 50 knjig za otroke, lani je imela dve pregledni razstavi na Hrvaškem, poleg tega je prejemnica številnih nagrad. Letos je nominirana za Andersenovo nagrado, najprestižnejša med doslej osvojenimi pa je nagrada zlato jabolko, ki velja za eno najvišjih svetovnih priznanj za ilustracijo. Leta 2007 ji ga je prinesel cikel ilustracij za Pepelko, kjer se je s sivkastimi (pepelnatimi) toni in ilustracijami, sestavljenimi iz drobnih črtic, v širokem loku izognila klišejem, povezanim s to po vsem svetu prepoznavno in zato tudi že neštetokrat ilustrirano pravljico.

Čeprav je daleč največ delala za otroke, jo zelo in morda vse bolj mika tudi ilustracija za odrasle. Rada ima razmišljujoče, filozofske teme, čeprav priložnosti za delo za starejše občinstvo ni ravno veliko. A lansko mednarodno tekmovanje za ilustriranje Camusovega romana Tujec, ki sta ga pripravili priznana londonska institucija House of Illustration in založba The Folio Society ter kjer se je kljub močni konkurenci uvrstila med šest finalistov, ji je dalo potrditev tudi na tem področju, predvsem pa nov zagon. Navsezadnje v novo leto vstopa s povsem novim projektom za odrasle.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.