Goran Kompoš

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Dogodki

Odmev iz namišljenih krajev

Salamandra Salamandra ob predstavitvi nove plošče Črn trn

Salamandra Salamandra je enkrat psihedelično nervozna, drugič hipnotično opojna, tretjič šamansko igriva in četrtič – nikoli prevzetna.

Salamandra Salamandra je enkrat psihedelično nervozna, drugič hipnotično opojna, tretjič šamansko igriva in četrtič – nikoli prevzetna.
© Miha Fras

Enega od večerov med vrhuncema decembrskega praznovanja je tokrat kazalo preživeti v družbi opojnih zvokov afriške kalimbe, indijskega sarangija, roga, harmonija in še kopice bolj ali manj standardnih inštrumentov in zvočil. Ne, niste spregledali kakšnega novega, zimskega etno festivala, pač pa morebiti »le« promocijski koncert ob izidu plošče Črn trn domače zasedbe Salamandra Salamandra.

Čeprav je zadnji mesec v letu praviloma naklonjen predvsem zabavljaškim muzikam, je solidno napolnjena metelkovska Menza pri koritu dala vedeti, da izmuzljivi peterici kljub zadržanemu pojavljanju v zadnjih letih sledi precej privržencev. Potem ko je zasedba v letu 2004 povila svoj prvenec in pod okriljem Klubskega maratona Radia Študent obredla domače klubovje, smo jo najlažje ujeli na njej domačih (ob)glasbenih taborih Čadrg in Sajeta v okolici Tolmina. V lepem spominu je ostalo njeno druženje s pokojnim poetom Ivanom Volaričem - Feom, člani zasedbe pa svoje glasbene nauke delijo še v nekaterih drugih zanimivih združbah.

Salamandra Salamandra se je tudi tokrat predstavila v dobro znani, samosvoji podobi, v kateri se zrcalijo raznotere glasbene izkušnje. Igra glasbo, v kateri se kompozicija in improvizacija ne izključujeta. Glasbo, ki se odpira folkovskim, rockovskim in jazzovskim izrazom, a hkrati ponuja neulovljiv značaj. Peterica si je ustvarila svoj glasbeni prostor, ki ga preoblikuje iz plošče v ploščo, iz koncerta v koncert. Oporo išče v ljudskih in tradicionalnih inštrumentih, toda v raziskovanju različnih dediščin je preveč eksotična, da bi jo lahko postavili v okvir prvobitnih folkovskih muzik. Raje se pojavi vtis, da igra folkovsko glasbo iz namišljenih krajev. Pri tem je enkrat psihedelično nervozna, drugič hipnotično opojna, tretjič šamansko igriva in četrtič – nikoli prevzetna. Čeprav je glasba na prvi posluh pogosto temačna in včasih (preveč) kozmična, celo hipijevsko naporna, pod površjem nikoli ne skriva motiva veselja. Ta se še potencira v bolj dodelanih, kompaktnih skladbah, v ohlapnejših improvizacijah pa pobudo prevzame zvedavo raziskovanje zvoka.

Resda bi namesto mimobežnega rokovanja s posameznim zvočilom priložnostno godil bolj analitičen pristop, toda po drugi strani bi to glasbo prikrajšalo za tisti očarljivi element igrivosti. Lahko bi jamrali tudi nad preveč iztrošenimi, predvidljivimi fusion vložki kitarista. Pa vendar je mnogo več tistih všečnih, tudi nepredvidljivih trenutkov, zaradi katerih je Salamandra Salamandra med najzanimivejšimi domačimi zasedbami. Lep, umirjen nastop ob zaključku izjemnega koncertnega leta. Ga lahko 2012. preseže?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.