Marcel Štefančič jr.

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film

Muppetki

The Muppets, 2011
James Bobin

We are family!

Ker živimo v času rebootov, so na vrsto za reboot prišli tudi Muppetki, lutkasti junaki varietejskega Muppet šova, globalnega TV hita, ki ima kontrakulturne korenine – Muppetki, ki jih je kreiral Jim Henson, so namreč prvič zablesteli v TV seriji Sesame Street, ki je vzletela leta 1969 in ki je bila produkt flower-power filozofije: otroke je mojstrila v strpnosti in altruizmu, nematerializmu in nenasilju, spoštovanju drugačnih in raznolikosti ter ljubezni do okolja. Konservativci so serijo odkrito prezirali in obenem svarili pred njenimi škodljivimi vplivi, toda raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki serijo gledajo, v šoli boljše ocene od otrok, ki serije ne gledajo.

Muppetki so svoj šov, sloviti The Muppet Show, dobili šele sredi sedemdesetih, ko so bile kontrakulturne vrednote le še nostalgični spomin. In Muppetki kar pokajo od nostalgije – od nostalgije po nostalgiji. Gary (Jason Segel), veliki fan Muppetkov, fant iz kičaste ruralne Amerike, ki ugotovi, da studio, v katerem so nekoč snemali Muppetke, razpada in da so se Muppetki raztepli po svetu (nekateri se preživljajo kot patetični tribute bend), namreč sklene, da bo Muppetke – vključno z žabcem Kermitom, gospodično Piggy, medvedom Fozziejem, Gonzom in obema sodnikoma – ponovno združil, kar potem tudi stori, tako da dobimo reunion, to najbolj zeitgeistovsko obliko podoživljanja največjih hitov preteklosti. Mavrična koalicija, ki nastane, je dejansko koalicija množice mavričnih koalicij: koalicije lutk in živih ljudi, starih in novih generacij, mesta in vasi, fanov in njihovih idolov, coverjev in originalov, memorabilije in regresivnosti, ulice in TV, privatnega in javnega sektorja (serijo Sesame Street je producirala javna TV PBS, Muppetke pa producira Disney), franšiznega kapitalizma in postkapitalistične utopije, odraslih, ki imajo občutek, da so ga polomili, ko so se ločili od svojih igrač, in otrok, ki bodo, ko bodo odrasli, jedli žabe, navsezadnje pa tudi glasbenih točk, maničnih gagov, samoironičnega kiča, pop referenc in low-tech parodije kapitala, ki skuša vsako luknjo spremeniti v naftno vrtino. Z eno besedo: revolucija ni potrebna – Gary gre »na cesto«, da bi svojim pop idolom omogočil dokapitalizacijo. Le od dokapitaliziranih idolov lahko kaj kapne tudi fanom. Muppetki poskrbijo za reunion mita o postrazredni družbi, v kateri bogastvo od bogatih spontano in pravično pronica navzdol.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.