Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

10. 2. 2012  |  Mladina 6  |  Javna pamet

Praznik parlamentarne kulture

Združiti ministrstva za »idejetvorna« področja družbenega življenja je priročno, ker je pred javnostjo tako lažje skriti samovoljne posege

Če bi bila hotela nova koalicija privarčevati pri stroških izvršne oblasti, bi bila posegla v tista ministrstva, ki obračajo največ denarja in imajo največ zaposlenih (recimo finance). Tega seveda ne bi naredila brez poprejšnjih raziskav, ki bi vsako ministrstvo obravnavale posebej, saj so področja njihovega dela dovolj različna, da so pavšalni ukrepi lomastenje slona po porcelanu. Gospodinjski argument, da so privarčevali plače šestih ministrov, pozablja na stroške reorganizacije. Še čudno, da niso omenili, kako bodo nove celostne podobe veleministrstev s honorarji za oblikovalce prispevale k ohranitvi slovenske kulturne identitete, s plačili tiskarjem pa k izhodu iz krize. Če bi bil razlog ukinjanja ministrstev res racionalizacija, bi se morali veliko prej odpovedati samostojnemu ministrstvu za Slovence po svetu kakor pa kulturnemu ali okoljskemu. Zato se raje vprašajmo, kakšno korist je komu res prinesla prva epizoda nove parlamentarne nadaljevanke.

Brez truda, s pritiskom na gumb, so poslanci izpolnili najglasnejšo predvolilno obljubo, da bo država takoj začela varčevati. Zdaj bodo lažje požrli katero drugo. Najmočnejša stranka koalicije je na en mah dobila nadzor nad bistveno več ministrstvi, kakor če bi se bila morala puliti za vsako dosedanje posebej. Z eno potezo je dobila nadzor nad štirimi ideološkimi aparati države: znanostjo, šolstvom, kulturo in mediji. Tožilstvo, katerega neodvisnost je bistvena za verodostojnost prava, je podrejeno represivnemu aparatu izvršne oblasti, in to stranki, katere vodja, premier, je obtoženec. Izmed kadrov te stranke, ki bodo ministrirali, je večina bolj znana po zvestobi nadrejenemu kakor po izobrazbi na področju ministriranja. Zunanje ministrstvo in Slovenci po svetu sta poceni nagradi, ki šefa in šefico dveh izmed koalicijskih strank odstavljata na stranski tir odločanja o aktualni politiki, NSi pa bo le lahko spet sama gojila svoje ekstra volilne glasove.

Čudno, da niso omenili, kako bodo nove celostne podobe veleministrstev s honorarji za oblikovalce prispevale k ohranitvi kulturne identitete, s plačili tiskarjem pa k izhodu iz krize.

Za videzom enotnosti sedanje koalicije v državnem zboru imamo torej opraviti z uspešnim prevzemanjem nadzora vodilne koalicijske stranke nad izvršno oblastjo. To ne zbuja zaupanja v dolgotrajnost združbe na oblasti, še manj pa lahko vliva zaupanje opoziciji. Take poteze tudi ne dokazujejo, da bi bil razum, na katerega se sklicuje tvorec te politike, usmerjen v nalogo, za katero naj bi bilo samoumevno, da se ji morata posvečati vlada in ljudstvo, namreč v odplačevanje dolgov, pardon, izhod iz krize. Razum je usmerjen v cilj, ki je s stališča enotne državne politike v evrski krizi iracionalen: v krepitev deleža moči prve stranke koalicije v ideološkem in represivnem aparatu države. Tak odnos do partnerjev tudi njih prisiljuje, da svoje sile usmerijo v obrambo položajev. Kaže, da SDS daje osvajanju pozicij, primernih za boj z idejnimi nasprotniki, prednost pred iskanjem soglasja za razumne ukrepe države v krizi. Politike, ki ravnajo tako, lahko ne glede na to, v kateri stranki so, sumimo, da kriza zanje ni težava, ki jo mora družba prebroditi solidarno, ampak priložnost za uporabo doktrine šoka: v krizi si s sklicevanjem na izredne razmere oblastniki lahko privoščijo nepopularne ukrepe, ki jih ljudje drugače ne bi bili pripravljeni trpeti.

Pričakujemo lahko zaostren pozicijski boj tako znotraj koalicije kot proti opoziciji, a ne pričakujmo kmalu vladne krize. Najprej govori proti temu banalnost, da je bila večina poslancev zdaj izvoljena prvič, in ker je to zanje veliko napredovanje v karieri, se zlepa ne bodo odločili za nove predčasne volitve. Glasovali bodo s stisnjenimi zobmi, se nerodno režali, mahali z glasovnicami ali obstruirali seje, položaju pa se ne bodo kar tako odpovedali. Ljudi je kriza utrudila, in če so za prejšnjo vlado še imeli na zalogi jezo, češ da je kriva, so se vmes počasi navadili na slabšanje razmer kakor na podnebno spremembo in bodo pripravljeni sprejeti kot »nujne« take ukrepe, ki bi jim bili pred kakšnim letom še nasprotovali.

Državni zbor ukinja samostojno ministrstvo za kulturo tik pred kulturnim praznikom. Ukinitev je darilo države Slovencem za 8. februar. Znova je potrjeno, kar je že dolgo jasno: slovenski politični razred ne kulture v širšem pomenu ne umetnostnega ustvarjanja ne dojema kot družbeno perspektivo in kot razvojno silo. Za hlapce iz doline šent–florjanske je kultura še zmeraj tisto, za kar jim je rabila v Cankarjevih časih. Kakor se spodobi v cerkvi pokrižati, pred njo pa pojamrati, da ljudje ne spoštujejo več pravih vrednot, se spodobi ob kulturnih obletnicah in podelitvah nagrad iti podremat v Cankarjev dom in se ob vsaki priložnosti pridušati, da slovenske samobitnosti pa že ne damo. Za politični razred je kultura zastarel obred brez praktične vrednosti, v najboljšem primeru obvezen okrasek, ki ga mora Slovenija vzdrževati, ker to počnejo države vzornice in bi nam bilo nerodno, če bi nas Angela ali Nicolas kakor brez gat ujela brez nacionalne Opere ali Drame.

Združiti ministrstva za »idejetvorna« področja družbenega življenja je priročno, ker je tako pred javnostjo lažje skriti samovoljne posege, pa naj gre za nagnjenje vsakega novega ministra ali sekretarja, da bi se s kakšno domislico zapisal v občni spomin, ali pa za bolj banalno preurejanje šolstva ali kulture po ideološki meri trenutnih oblastnikov. Saj v resnici naši oblastniki nimajo nič proti kulturi. Lahko verjamemo, da bodo za minimum vzdrževanih ustanov, neizogibnih za kulturni blišč slovenske države, že poskrbeli. Oblika in vsebina te skrbi pa naj nas ne zanimata. Sta kolateralna škoda nekulturne politike.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.