Alberto Manguel: »Bralec je za vladajoče nevaren«

Če otrok bere sam z računalniškega zaslona, ne bo razvil navade spontanega pogovarjanja o knjigi. Če berete v sobi, kjer vam odmeva glasba, zraven pa zvoni še mobitel, je nemogoče vzpostaviti prvinski stik s knjigo, tega omogoča šele osama.

Rodil se je v Argentini, piše v angleščini, predaval je na univerzi v Kanadi, s knjižnico živi v francoski vasi, v ljubljanskem pogovoru za »Mladino« pa je pojasnjeval, zakaj je branje uživanje v težavnosti, kaj počnejo stoletne knjižnice sredi mavretanske Sahare, kako je pravo branje šele tisto s svinčnikom v roki, zakaj branje z zaslona vodi v atrofijo možganov, kako bralec postane subverziven za potrošniško industrijo, zakaj šole ne producirajo bralcev, skratka pripovedoval je o branju kot načinu oblikovanja osebnosti.

Kdaj je človek začel brati?

Ko govorimo o branju, mislimo na branje pisanega jezika. Toda definicija branja je širša in meri na iskanje pripovedi. Najsi bo takrat, ko gledamo pokrajino, verigo oblakov ali pa izraze na obrazih ljudi, ki jih hočemo pojasniti kot zgodbo ali sporočilo. Če pa z branjem mislimo razvozlanje zapisanega koda, potem bomo rekli, da se je pisava pojavila pred pet tisoč leti v Mezopotamiji in z njo verjetno tudi branje. A pomembno je opozoriti, da branje pride pred pisanjem. Če izumiš kod, s katerim se boš sporazumeval, to predpostavlja, da že pred tem obstaja publika, ki bo znala ta kod dešifrirati. To je paradoks branja, ki obstaja že pred pisavo.

Postaviva drugače, kdaj se vzpostavi bralna kultura, se pravi navada, da človek odide v knjižnico brat?

Najstarejši dokumenti pisanja so mezopotamske tablice, na katerih so risbe zlata in ovc, h katerim so pripisana števila do deset. Ko je bil ta kos gline ustvarjen, je imel že takoj bralca, ki je znal razumeti, da gre za zlato in drobnico, in je znal razbrati njihovo število. Zelo hitro so zaradi fizične potrebe po ohranjanju glinenih plošč te začeli shranjevati in arhivirati, tako to počnejo knjižnice še danes. Bralec jih je moral prebrati, če je hotel vedeti, kakšna je bila prodaja na trgu ali kakšen zakon je veljal. S prvimi arhivi so se pojavili prvi knjižnični bralci. Seveda se je kasneje dogodila revolucija branja, spremenil ga je razvoj družbe. Ko se je poljedelstvo ustalilo na nekem kraju in se je s tem spremenila družbena ureditev, se je pojavil bralec, ki je v starih tekstih prebiral o nekdanjih vrednotah in z njihovo pomočjo je potem argumentiral svoje nasprotovanje zakonom novih vladarjev in je lahko izražal osebno mnenje, ki je bilo drugačno od vladajočih pogledov v družbi. Ob pomoči branja so ljudje bodisi sprejemali vladavino zakonov ali pa so jim nasprotovali. Tako kot počnemo danes, ko brskamo po starih dokumentih in zoper uradno zgodovino napišemo novo inačico tega, kar se je zares zgodilo.

Branje je potemtakem politično dejanje?

Je eno najpomembnejših in najmočnejših političnih dejanj. Družba obstaja tako, da samo sebe predstavlja in pojasni skozi svoje uredbe in zakone. To so zidovi družbe. Toda vsakič, ko nekaj določiš, zunaj pustiš vsebine, ki se znajdejo v senci. Kaj torej naredi bralec? Nazaj vrne izključene elemente, ki so bili vrženi izven zidov družbe. To ni statični, to je dinamični proces. V vsakem trenutku zgodovine, ko se družba na novo definira, najsi bo ob osamosvojitvi države ali v kakem drugem trenutku nekoč v zgodovini, vsakič se bo našel bralec, ki bo rekel: počakajte trenutek, zunaj družbe ste pustili tudi to in to. Če ste se kot družba opredelili za evropsko, bo bralec opozoril na zatajene azijske ali pa turške vplive. To se zelo očitno dogaja danes, ko imamo gibanje, ki si prizadeva za pokristjanjenje Evrope z opredelitvijo njenih krščanskih korenin. Ob njem se pojavi bralec, ki bo rekel: kaj pa stari Grki, judaizem, islam, kaj vsa preostala gibanja, ki so oblikovala Evropo? To je politična funkcija bralca.

Bralec je subverziven. Toda družba brez takšnih reakcij je mrtva. Kadar so zakoni stabilni in jim nihče ne nasprotuje, je družba mrtva. To se je zgodilo v nacizmu in pod komunizmom.

Danes se zdi, da se je branje razširilo kot še nikoli: ameriški sociologi so izračunali, da preberemo prek celega dneva več tisoč reklamnih anons. Je prebiranje reklamnih sporočil še branje?

To je ključno, že na začetku sem povedal, da je definicija branja zelo široka, da sega od prebiranja krajine do branja Dostojevskega. Tu so stopnje, vsaka pismena kultura mora začeti s tem, da bo prebivalstvo naučila brati. Državljani morajo imeti dostop do splošnega koda, da bodo lahko sledili napisom, kot so »Prepoved vstopa« in »Tu je meja«. Prva funkcija izobraževanja je seveda učenje slovnice in tvorjenja stavkov, ki ustvari bralca, sposobnega branja do neke ravni. Da se bo lahko odločal, ali bo sledil reklami ali političnemu sloganu. Bralca, ki zna odkriti, da je literarni tekst ubesedil nekaj, kar je tudi njegova lastna izkušnja, je zelo težko ustvariti. Ustvari ga lahko samo stalna praksa prebiranja. Tak tip bralca pa je za vladajoče nevaren, družba ga v resnici noče ustvarjati. Kadar govorimo, da spodbujamo branje, je to navadna laž. Spodbujamo le pismenost, kar ni isto. Bralec je tisti, ki je sposoben ob branju Dostojevskega reči, da je to nekdo, ki je pisal pred sto petdesetimi leti o tem, kar skrbi mene, o mojih skrivnostih, o mojih strahovih, o mojih upih, da je torej Dostojevski ubesedil izkušnje, za katere se poprej nisem zavedal, da jih imam tudi sam, nisem vedel, da jih imam. Tak bralec je sposoben zahtevati spremembe v družbi, da se to in to spremeni. Takšnega bralca se družba vedno boji. Ne spodbuja intelektualnih dejanj. Karkoli se zgodi z literarnimi festivali, s kampanjami za dvig pismenosti, z dogodki v knjižnicah, ni v resnici to, kar se kaže. Bralec je subverziven. Toda družba brez takšnih reakcij je mrtva. Kadar so zakoni stabilni in jim nihče ne nasprotuje, je družba mrtva. To se je zgodilo v nacizmu in pod komunizmom.

Sam sem zelo zagret za ustvarjanje bralcev, ampak v resnici ne vem, kako naučiti nekoga, da postane bralec. Lahko jih spodbujam samo z zgledi, mladim bralcem na primer rečem: »Glej, v knjižnici je knjiga, ki je napisana zate, v njej je odstavek, ki ga lahko razumeš samo ti. Če boš vztrajen, ga boš našel. Z njegovo pomočjo boš lahko našel samega sebe, boš ravnal na način, ki je prvinsko tvoj.«

Kako boš našel tak odstavek?

Ja, kako pa ti uspe, da med milijoni ljudi najdeš osebo, ki jo ljubiš in hočeš živeti z njo? Zdi se nemogoče, a se zgodi. Isto se zgodi s knjigami.

V življenju je v resnici lažje, tam bolj ali manj vsakdo kdaj najde svojega človeka, veliko redkeje pa najde knjigo ali tekst, v katerem najde samega sebe.

Imamo družbo, ki nas prek romanc o Romeu in Juliji napeljuje, da najdemo bitje svojega življenja. Ne ravno tako iz zgodbe o Juliji, ki se konča žalostno, družba spodbuja verovanje v prince in princese naših sanj. Stalno nam pripovedujejo, kaj moramo storiti – da si je treba poiskati partnerja in si ustvariti družino. Nič pa nam ne dopovedujejo, da moramo ostati individuumi, da moramo stati za svojimi verovanji. Ni res, da družba hoče izobraževati, ona samo uči mlade, da bodo delavci v tovarnah in uradih, ne podučuje jih, da bi bili svobodni, da bi uporabljali svojo domišljijo, da so svobodni. Za mladega človeka, ki je bister, je težko, ko mu dopovedujejo, naj ne bere Dostojevskega, češ da je pretežak, naj raje bere Dana Browna in njegovo »Da Vincijevo šifro«. Pred njim je izjemno težavna naloga, da zbere dovolj samozaupanja, da si reče: »Vseeno bom poskusil prebrati Dostojevskega, da vidim, kaj mi hoče povedati!« Če to naredi, to sem doživel že velikokrat, se ta čudež zgodi, ne vem sicer, kako. V razredu, celo v najslabšem, boste vedno našli koga, ki mu bo uspelo nenadoma nekaj odkriti v knjigi.

Za vas bralec ni ta, ki bere knjigo enkrat na leto, reciva na počitnicah, ampak ta, ki bere vseskozi?

Nočem biti izključujoč, merim na »globokega bralca«. Branje je vprašanje globine, koncentracije in uživanja v težavnosti. Vrednote, ki jih podpira družba, pa so ravno nasprotne – vsaka reklama propagira to, kar je lahko, kratko in hitro dojemljivo. Kar je zapleteno, temu se izogni. Mladi osebnosti ni lahko odraščati v vrednotah branja, ker jo vse drugo v družbi nagovarja, naj raje počne kaj drugega.

Od vsepovsod slišimo, kako dobro je ukvarjati se s športom nekaj ur na teden, od nikoder pa, da je za duha dobro prebrati vsak teden po kakšno knjigo.

Ne, prav nasprotno, otrokom dopovedujemo, da je vseeno, če namesto knjige prebirajo besedila na računalniškem zaslonu. Tako razvijajo posebno obliko pozornosti, ki ne zadošča za branje, saj je hipna in zadošča kvečjemu za gledanje filma ali za surfanje po medmrežju. Hannah Arendt je rekla, da je kultura oblikovanje pozornosti. Kar moramo učiti, je učenje pozornosti, a to se ne uči.

V »Zgodovini branja« opisujete, kako se to učenje dogaja tam, kjer ga ne bi pričakovali. Na Kubi so v 19. stoletju delavci plačevali kulturnikom, da so jim v odmorih prebirali knjige.

Prepričan sem, da so ljudje po človeški naravi inteligentni in radovedni. Toda ustvarili smo družbe, ki ne marajo inteligentnih ljudi. Zakaj? Ker hočejo potrošnike. Potrošnik pa ne sme biti inteligenten. Kateri razumni um pa bo kupil kavbojke za nekaj sto evrov? Da ga bo prestižni avto napravil močnejšega in privlačnejšega? To so neumnosti, ki jih mora propagandna industrija pokazati kot smiselne, če hoče ustvariti trg potrošnikov. Na Kubi so delavci v industriji cigar plačevali bralce literature in ne po naključju so potem ustanovili sindikat. Vedeli so, da je zvijanje cigar delo brez uporabe možganov, zato so hoteli možganske vaje, kot je bilo poslušanje književnih del. To je fascinanten dokaz, da človek ve, kaj potrebuje, da fizikalec ve, da potrebuje delo duha.

Ste našli kaj podobnega tudi v 20. stoletju?

Ja, v posameznih primerih, ko so imeli v razredu strastnega učitelja, ki je znal bralno strast prenesti na učence. In so otroci začeli verjeti vase. To sem doživel tudi v nekaterih krajih, kjer so med vojno zelo trpeli. V Sarajevu, v Bejrutu, v Bogoti. Ljudje, ki so pretrpeli kolosalno norost vojne, so našli ozdravljenje v literaturi. Tam sem doživel, da so na večerjah ljudje nenadoma začeli citirati poezijo, govoriti o pomenu Ovida. Nenadoma jim je to dalo miselno moč, da lahko živijo naprej, da sploh preživijo po grozotah, ki so jih doživeli. Čudovita zgodba je iz Kolumbije, pripovedovala jo je ženska, ki je organizirala mrežo potujočih knjižnic na podeželju tako, da je knjige, naložene v žaklje na osliče, poslala v Sierro. Vedno so jih vrnili, enkrat pa od nekod niso vrnili Homerjeve Iliade. Šla je do vasice in domačinom rekla, da lahko knjigo obdržijo, če ji povedo, zakaj je tako pomembna zanje. Starešina v vasi ji je odgovoril: to je naša zgodba, ta norost bogov in vojn, ki jih ne razumemo.

Ali ni prav šolski sistem ta, ki ti jemlje svobodo razlaganja? V šoli je del ocene to, da boste Iliado razložili prav z vnaprej določenimi interpretacijami.

Šolski sistem je v službi oblasti. Redkokdaj boste našli učitelja, ki se bo boril zoper in naredil kaj drugega. Smisel šolanja je učiti mlade, da so podložni, da delajo, ne da bi protestirali. Sodobni šolski sistemi so se vrnili v čas pred humanizmom, v sholastiko, kjer si dobil ustaljeno mnenje, ki si se ga moral naučiti in potem znati ponoviti. Tvoje mnenje ni štelo za vrednoto. Če vas silim, da knjigo berete na način, kot vam ga predpišem, bo to dolžnost, ki nima ničesar opraviti z veseljem do razmišljanja. To se vseskozi ponavlja v naših sistemih šolanja.

Če hočeš najti veselje v branju, moraš imeti tudi koga, ki mu boš o branju pripovedoval?

To je najbolj bistveno – imeti okolje, v katerem se boš lahko pogovarjal.

Ste kje naleteli na poklic zasebnega učitelja branja?

Ha ha, ne nikoli. Mislim, da družba počne vse, da bi to preprečila. Ni javnih prostorov, namenjenih posebej za pogovarjanje, celo kavarna, v kateri sediva, predvaja glasbo, ki naju moti pri pogovoru, niso še prižgali zaslona, ampak že so postavili televizor, ki ga bodo v petih minutah aktivirali. Možnosti, da bi bili v svojih mislih, nam jemljejo; vsi elektronski aparati, s katerimi so nas opremili, vdirajo v našo sposobnost misliti. Kdaj boš mislil, če nisi sam, če vseskozi prihajajo vate telefonski klici, zvoki glasbe, bingljajoče slike z zaslonov? Ljudje nimajo več časa misliti, saj nimajo več prostora tišine. Enako se dogaja z otroki. Tri velike telefonske družbe so imele akcijo prodajanja telefonov za tri- in štiriletnike. Začeli so celo tečaje, kjer učijo otroke brati samo z zaslona, brez glasov staršev, brez odnosa z ljudmi. Zoper to sem javno protestiral, ker gre za atrofijo možganov na polju refleksije, ki ti omogoča, da najprej ustvariš odnos s knjigo, prek nje pa potem komuniciraš še z drugimi. Branje se namreč dogaja na dveh ravneh. Najprej v osami, kjer si sam s knjigo. Ko pa iz nje pobereš, kar si hotel, in ko si knjigo posvojil, hočeš pripovedovati o njej prijateljem – to in to je fantastično! Toda za to moraš imeti priložnost in prostor.

Če otrok bere sam z računalniškega zaslona, ne bo razvil navade spontanega pogovarjanja o knjigi. Če berete v sobi, kjer vam odmeva glasba, zraven pa zvoni še mobitel, je nemogoče vzpostaviti prvinski stik s knjigo, tega omogoča šele osama.

Kaj pa prinese v samotni odnos s knjigo glasno branje, ki so ga prakticirali v samostanih?

Prvo branje je bilo glasno. V ranih antičnih tekstih besede niso ločene z ločili, tako da si moral prebrane besede izgovarjati, če si hotel razumeti, kaj si bral. To je trajalo dolgo, šele v devetem stoletju je tiho branje postalo norma. Potem pa so benediktinci vpeljali navado glasnega branja med obedi z namenom odpraviti brezdelje; med jedjo se je namreč molčalo.

So potem razpravljali?

Ne, imeli so molitve, ne pa pogovora o knjigah. Šele s humanizmom in protestantizmom nastopi osebno branje in lasten način lotevanja teksta. V judaizmu je bilo vseskozi drugače, komentar je bil pravilen način lotevanja teksta, tradicija talmuda je zahtevala prav osebno mnenje. Rad bi se vrnil k tistemu, kar sva se malo prej pogovarjala – k potrebi govoriti o tem, kar si prebral. Gon, da bi delil to, kar si prebral, je ostal neverjetno močan celo v dobi elektronike, za katero se zdi, da preprečuje tako pogovarjanje. Razvili so bralne skupine on-line, ki so zelo intenzivne in učinkovite. Imate bloge, kjer vam svetujejo, kaj bi brali, in kjer lahko pišete tudi komentarje, a imate tudi bralne skupine, ki spominjajo na srednjeveške univerze, kjer so se formirale skupine bralcev, ki so diskutirale o idejah iz knjig, in še bolj na bralne skupine, ki so nastajale v 20. stoletju v Severni Ameriki med prijatelji in v soseskah. Danes take skupine delujejo kar prek omrežja.

Odličen spodbujevalec k pogovarjanju o knjigah je čas diktatur.

Seveda, čim ti nekaj prepovedo, to postane privlačno in pomembno. Zato diktature in cenzure spodbujajo branje. Ko je v Sovjetski zvezi izšla prepovedana knjiga v samizdatu, so v hipu napravili tisoče kopij, ki so krožile med bralci. V sodobni Kolumbiji, kjer so knjige za večino predrage, naredijo piratsko izdajo na poceni papirju in jo prodajajo za desetino cene.

Mladi osebnosti ni lahko odraščati v vrednotah branja, ker jo vse drugo v družbi nagovarja, naj raje počne kaj drugega.

V Čilu so za vladavine Pinocheta prepovedali celo Don Kihota. Zakaj?

Neki založnik je hotel izdati novo izdajo, vendar mu niso dovolili tiska, češ da knjiga spodbuja upor zoper oblast. Kar je res, saj točno o tem pripoveduje Don Kihot. Meni se je zdel cenzor izjemen – njegovo oko je našlo bistveni element posameznikovega upora zoper družbeno nepravičnost, večina bralcev pa jo jemlje kot čudovito pustolovsko knjigo.

Če je cenzor najbolj poglobljen bralec, je Antony Comstock postal eden najbolj zagrizenih varuhov pred pohujšanjem s knjigo. Kakšen lik je bil?

Comstock se je postavil za čuvaja morale v ZDA v 19. stoletju. Vse, kar je vsaj malo napeljevalo na spolnost, je bilo prepovedano. Vodil je obširne akcije proti založnikom, ki so propagirali Boccaccia ali Rabelaisa. Bil je popoln fanatik. Kupil je opolzko knjigo, šel po policaja in mu ukazal aretirati knjigarnarja ter zapleniti preostale izvode.

Nekakšen McCarthy torej, je delal kot javni tožilec?

Ne, imel pa je izjemno težo in vpliv na tožilce in sodišče. S svojo zagnanostjo je številnim uničil življenje. Zapleniti in uničiti je dal gore knjig, v intervjuju pred smrtjo je dejal, da jih je bilo za 160 ton. Takšne like ste imeli tudi v komunizmu, najdete jih v vojaški diktaturi v Argentini, v nacizmu.

Ena temeljnih institucij družbe je knjižnica, ki seže celo v saharska mesta. V mestecu Chinguietti sredi mavretanske puščave najdete ducat prastarih knjižnic. Zakaj se pojavijo v takem številu?

Zakaj nastane družba? – Zato, da bi ohranjala splošne izkušnje. Spomin in arhivi hranijo to, kar je bilo že storjeno. Ni nam treba vsega na novo izumljati, novi generaciji ni treba spet iznajti kolesa, gradi lahko na starem, že izkušenem. Knjižnica je kraj, kjer je hranjen družbeni spomin. Kaj torej hranijo puščavske knjižnice v Mavretaniji? Stare rokopise koranske tematike, tudi nekaj filozofskih tekstov, ki so jih tam pustile karavane. Nekaj družin je sistematično hranilo te knjižne zapuščine popotnikov, danes pa skuša UNESCO ohraniti kot čudo civilizacije te male arhive, tudi v Timbuktuju ter v nekaterih krajih v Indiji.

So te knjižnice odprtega tipa?

Ne, uporablja jih kak član družine, ki gre študirat. Vendar pa velja opozoriti na ta posebni tip knjižnic; ni vsaka knjižnica kraj vsakodnevne uporabe, knjižnica je tudi kraj hranjenja knjig, za katere ne veš, kdaj jih bo kdo potreboval. Všeč mi je anekdota o Nicholsonu Bakerju, ki je napisal nekaj pomembnih knjig o bibliotekah. Iskal je neko določeno knjigo, ki ni bila zabeležena na internetu, edini primerek je našel v knjižnici Athenean v Bostonu. Šel je torej tja in prosil za knjigo, ki je bila natisnjena v 19. stoletju. Ko jo je imel v rokah, je ugotovil, da je njen prvi bralec, knjiga še ni bila razrezana. Knjižničarju je potem rekel: »To knjigo ste kupili leta 1943, jaz pa sem prvi, ki jo bo bral.« Ta mu je odvrnil: »Gospod, torej smo jo kupili za vas!« Knjige so potrpežljive, čakajo na bralce, knjižnice pa so kraj, kjer lahko čakajo.

Poleg knjižnic se danes pojavljajo bizarneži, ki po stanovanjih ustvarjajo neverjetne arhive. V New Yorku navajate, da je nekdo zbral toliko časopisov, knjig in reklam, da so ga nekega dne zasuli in kar nekaj ur je trajalo, da so ga gasilci rešili.

Haa haa, to niso primeri bralcev, ampak zbiralcev predmetov. V to vrsto bi postavil Genizo pri Kairu, kamor so odlagali odvržene časopise in knjige, ki jih niso smeli uničiti, ker je v njih omenjeno Alahovo ime. To je trajalo nekaj stoletij, pred leti pa so začeli gledati, kaj se je tam nabralo. Tam so neverjetne stvari – od osebnih pisem, seznamov perila v pralnicah, filozofskih razprav. Začeli so delati celo katalog zbranega. To ni samo islamska tradicija, tudi za Žide velja, da ne uničujejo knjig, ker je v njih mogoče ime Boga.

Sodobna hiperprodukcija knjig je začela uničevati idejo knjižnice kot hrama knjig, iz knjižnic zdaj vseskozi mečejo manj iskane starejše knjige.

To je resen problem kala. Knjižnice so doslej vseskozi dosegale točko, ko so postajale pretesne in so jih zato selili v večje stavbe. Z nastopom virtualnih knjižnic se je ponudila možnost, da nekatere tekste postavijo on-line. Nobenega smisla nima npr. hraniti papirne vozne rede vlakov, a kljub vsemu je produkcija tolikšna, da so nujne specializirane knjižnice, ni več knjižnic, kot je bila aleksandrijska, ki je hranila vse.

Vi ste si zaradi knjig morali postaviti novo hišo.

Pred 12 leti, ko so otroci odšli, sem sklenil poiskati kraj za novo hišo. V Kanadi, kjer sem živel, sem primerne parcele našel daleč iz mest, ker pa nisem šofer, je bilo to zame nesprejemljivo. Končno sem našel vasico v Franciji, kjer sem iz majhnega hleva naredil hišo z biblioteko. Ampak že zdaj je prostor spet premajhen za 40.000 knjig.

Zaradi knjig ste se preselili na drugo celino?

Ja, bilo je vredno. Ljudje se zaradi ljubezni vseskozi selijo iz države v državo, torej nič posebnega.

Kako so vas dojeli vaščani?

Na začetku so bili presenečeni, prihajali so novinarji, snemali so dokumentarce. Zdaj so zadovoljni, da je vas pridobila nekaj slave.

Vas sprašujejo po nasvetu, kaj bi brali?

Na vasi so bolj sramežljivi, morajo te bolj spoznati, da te vprašajo kaj takega. Potem pa radi pridejo. Jaz knjig ne posojam, če kdo vztraja, mu jo raje kupim.

Pendant branja je kdaj tudi kraja knjig, a je ne omenjate.

Jo, ampak v »Zgodovini branja«, kjer beležim, da je ljubezen do predmeta kdaj tako velika, da ga hočeš imeti, pa četudi ga ukradeš. Ko sem delal v knjižnici, sem se neudobno počutil, ko sem bral tuje knjige. Sam rad pišem po njih, vtikam vanje papirje z opombami. V resnici ne moreš brati knjige, ki ni tvoja. Razumem nagon po kraji knjig, ha ha, ta ne bo nikoli izginil.

Najboljši način branja je s svinčnikom?

Ja, to je način pogovarjanja s knjigo. Ko nekaj pove, ji odgovoriš nazaj tako, da vanjo nekaj zapišeš.

In čez leta se vrneš k istemu pogovoru?

To pa je najzanimiveje – videti opombe, ki si jih nekoč napisal. – Kako neumen sem bil! Ali pa navdušenje, da sem nekaj dobro zapopadel.

Zdi se, kot da so bralni pripomočki proizvod sodobnosti, toda že v 15. stoletju so iznašli bralno kolo.

Vedno so se izumljali nosilci teksta in naprave za lažje branje. To kolo bi si še jaz želel imeti. Je pametno, nekakšna zgodnja verzija Windowsov, ker ima kolo več stopnic, na katere si lahko položil knjige in tako prehajal od knjige do knjige.