Če otrok bere sam z računalniškega zaslona, ne bo razvil navade spontanega pogovarjanja o knjigi. Če berete v sobi, kjer vam odmeva glasba, zraven pa zvoni še mobitel, je nemogoče vzpostaviti prvinski stik s knjigo, tega omogoča šele osama.

Rodil se je v Argentini, piše v angleščini, predaval je na univerzi v Kanadi, s knjižnico živi v francoski vasi, v ljubljanskem pogovoru za »Mladino« pa je pojasnjeval, zakaj je branje uživanje v težavnosti, kaj počnejo stoletne knjižnice sredi mavretanske Sahare, kako je pravo branje šele tisto s svinčnikom v roki, zakaj branje z zaslona vodi v atrofijo možganov, kako bralec postane subverziven za potrošniško industrijo, zakaj šole ne producirajo bralcev, skratka pripovedoval je o branju kot načinu oblikovanja osebnosti.

Kdaj je človek začel brati?

Ko govorimo o branju, mislimo na branje pisanega jezika. Toda definicija branja je širša in meri na iskanje pripovedi. Najsi bo takrat, ko gledamo pokrajino, verigo oblakov ali pa izraze na obrazih ljudi, ki jih hočemo pojasniti kot zgodbo ali sporočilo. Če pa z branjem mislimo razvozlanje zapisanega koda, potem bomo rekli, da se je pisava pojavila pred pet tisoč leti v Mezopotamiji in z njo verjetno tudi branje. A pomembno je opozoriti, da branje pride pred pisanjem. Če izumiš kod, s katerim se boš sporazumeval, to predpostavlja, da že pred tem obstaja publika, ki bo znala ta kod dešifrirati. To je paradoks branja, ki obstaja že pred pisavo.