Tihi konec enakih možnosti

Jože Vogrinc

24. 2. 2012  |  Mladina 8  |  Javna pamet

V primerjavi z vikom in krikom ob podpisu sporazuma ACTA ali ob ukinitvi ministrstva za kulturo je javnost namige, da namerava nova vlada zapreti nekaj uradov, sprejela zelo blago. Odstavljeni šef urada za verske skupnosti se zdi z odpravo urada kar zadovoljen, prav tako je poslanec narodnosti sprijaznjen z odpravo urada za narodnosti. Za grožnjo, da bosta odpravljena urad za enake možnosti in urad za podnebne spremembe, pa se sploh nihče ne zmeni. Naš državljan vidi v teh uradih, prosto po Alanu Fordu, »ministarstvo za traženje rude i gubljenje vremena«. Ni opaziti, da bi mu prišlo na misel, da bi bilo najvarčneje ukiniti vsa ministrstva in še parlament, navsezadnje pa bi lahko odpravili tudi samostojno sodstvo. Najbolj poceni oblast je očitno diktatura.

Ukinjanje ministrstev in uradov nas mora močno skrbeti. Ob ukinitvi ministrstva za kulturo so prišle na dan vse mogoče frustracije in zamere med kulturniki samimi pa med politiko in kulturo ter staroveški argumenti, da se s tem ukinja nekakšna nacionalna substanca, kakor da je ne vem kdo – ali kakšen kulturni uradnik ali kateri od Prešernovih nagrajencev – čudežna gliva, ki jo je treba zalivati, da bo njen čudežni sok prepojil Slovence s kulturnostjo. Argument Nacionalnega sveta za kulturo je bil povsem drugačen, trezen in jasen: ker slovenski politiki kulturo v glavnem hvalijo na proslavah, v razvojne načrte pa je ne uvrščajo kot enakovredno razvojno sestavino, je ukinitev samostojnega ministrstva nevarna. Zamegli lahko odgovornost nosilcev politike za odločitve, dopušča samovoljo in pripelje do odločitev, ki bodo slabe za kulturo, čeprav bodo morda dobre za raziskovalce, učitelje ali športnike.

Najvarčneje bi bilo ukiniti vsa ministrstva in še parlament, navsezadnje pa bi lahko odpravili tudi samostojno sodstvo. Najbolj poceni oblast je očitno diktatura.

Računovodska ideologija reformatorjev je do vsebine tega, kar ukinja, ravnodušna. Vidi samo bilanco. Vladno varčevanje kratko malo ne temelji na strokovnih ocenah, kaj bi bilo mogoče in smiselno privarčevati na posameznem področju, ne da bi ga s tem ogrozili. Reže počez, pri tem pa vodilna stranka postavlja na ključne točke ideološkega nadzora svoje vojake. Kultura potrebuje samostojno ministrstvo, ker je v Sloveniji to posebej samosvoje in posebej občutljivo področje družbenega življenja. Podreditev veleministrstvu je simptom, da zdajšnji oblastniki tega ne razumejo, niti jih ne zanima.

Prav nesposobnost, razumeti zapletenost sodobne družbe, je skupna značilnost predlaganih ukinitev. Njihova druga, politično še pomenljivejša značilnost pa je, da nova vlada odpravlja tiste vladne urade, ki so jih od tranzicijske levice (nekdanje LDS in SD) nova družbena gibanja izprosila za svojo podporo. Odpravlja prav tiste politične vzvode, ki v sodobni družbi spodbujajo in razvijajo enakopravnost, bogastvo in različnost mnenj, znanj in izkušenj in krepijo sposobnost družbe za demokratičen, vsestranski razvoj. Odpravlja urade, ki se po svoji logiki najmanj podrejajo partijski disciplini. Izvršno oblast in celotno sfero politike pa spodbujajo h kakovostnejšim rešitvam, usmerjenim zlasti k izboljšanju položaja zapostavljenih družbenih skupin.

Če je urad za verske skupnosti trenutno komu ideološko podrejen (to očitno meni Aleš Gulič), je to kvečjemu izraz sedanjega stanja politične higiene na Slovenskem. A v tem primeru ne igra vloge, ki bi jo moral, namreč spodbujati versko svobodo in pluralizem. Če problem »odpravite« tako, da ukinete urad, ste se dejansko odpovedali tudi tistemu, kar bi ta moral početi, pa – kot menite – tega ne dela.

Če odpravite posebno ekspertno telo, ki skrbi, da vsa področja politike sprejemajo ukrepe za blažitev učinkov podnebnih sprememb, ste pokazali, da podrejate to skrb bolj kratkoročnim političnim in družbenim skrbem. Kakor v prejšnjih dveh primerih gre tudi v tem za ravnanje, ki nedopustno slabša kakovost načrtovanja razvoja in političnega odločanja. Taka politika je družbeno neodgovorna.

Urad za narodnosti je prav tako nastal kot izraz rastoče politične tenkočutnosti – zavesti, da so sodobne družbe enakopravne življenjske razmere dolžne zagotoviti tudi družbenim manjšinam, in zavesti, da se Slovenci prav zaradi tega, ker so bili kot narod zatirani, v lastni državi toliko lažje vživijo v potrebo narodnosti, da jim je namenjena posebna politična pozornost. S priključitvijo urada notranjemu ministrstvu se bo neizogibno znižala dosežena raven občutljivosti družbe za posebne probleme manjšin.

Prava sramota pa je, da nihče ne protestira ob zamisli, da bi se odpovedali uradu za enake možnosti. V deželi, kjer je zastopanost žensk na odgovornih mestih v družbi zanemarljiva ali celo nazaduje in kjer je le peščica poslank in ena sama ministrica, se temu seveda ne čudimo. Dejanska stopnja enakopravnosti med spoloma je najzanesljivejše merilo družbene enakopravnosti v neki deželi. V poglobljeni družbeni krizi bi morali enakim možnostim žensk namenjati bistveno več družbene in politične pozornosti kakor doslej, ne pa manj. Razpustitev urada za enake možnosti v drugih vladnih službah bo dokaz hudega nazadovanja družbene občutljivosti in politične kulture v Sloveniji danes.

Vsebina prvega meseca nove vladavine je razgradnja tistih ostankov zapuščine tranzicijske levice, ki so na ravni organizacije izvršne oblasti presegali golo administriranje in so bili vzvodi za razvoj sodobnejše, demokratičnejše, pluralnejše družbe. Te zapuščine v državnem zboru »levica« ne le ne zna braniti, pač pa niti ne razume, da bi jo morala. Vlada nam računovodsko brezumje. Alternativa smo samo še občani.