Zlato, levica, narod proletarec in katoličani

Konec je iluzij o smislu države. Z zlatim fiskalnim pravilom v ustavi se država tudi uradno razglasi za gospodinjsko pomočnico bančnega kapitala.

Desnica in levica v Sloveniji in tudi v EU skupaj potiskata Evropo v propad. Kleščenje proračunov razdira mreže solidarnosti v posameznih državah in razslojuje ljudi na tiste, ki si bodo zdravje, izobrazbo in socialno varnost lahko kupili, in na vse druge. Ekonomska politika evrskega območja razdira EU, saj življenjske možnosti davkoplačevalcev veže na status prebivalca konkretne države. Kot svobodnim državljanom EU pa jim šepeče: »Če morete, iz zadolžene države pobegnite, drugače boste zapravili svoja najboljša leta.« Izseljevanje najsposobnejših bo močno poslabšalo razmere v najranljivejših državah, to pa bo okrepilo konflikte v EU. »Reševanje« EU z uvrstitvijo zahteve po izravnanem državnem proračunu v temeljne dokumente držav – tudi pri tem levica v Sloveniji drži svečo desnici – krona katastrofalno s civilizacijskim škandalom. Izravnan proračun ni sporen le kot kratkoročni cilj ekonomske politike. Pobrskajte po ekonomski zgodovini zadnjih dvesto let in se prepričajte: katere države so dlje in bolj rasle, tiste z minusi v proračunih ali tiste brez njih? Škandal je zapis kratkoročnih ciljev neimenovanih gospodarskih akterjev v ustave. S tem se države svoji suverenosti slovesno odpovedujejo v korist nosilcev globalne moči, ki za svoje ravnanje ne le niso odgovorni državam in državljanom, ampak smo mi odgovorni njim! To naznanja konec veljavnosti ustav. Ustava, ki jo spreminjaš sproti, je papir, ki ga boš jutri lahko vrgel v smeti. Se boste v taki državi počutili varno? Konec je iluzij o smislu države. Z zlatim fiskalnim pravilom v ustavi se država tudi uradno razglasi za gospodinjsko pomočnico bančnega kapitala.

Levica ne more več biti združevalni pojem za tiste, ki se zavedamo, da svet in Evropa potrebujeta temeljne družbene spremembe. Trajnostni razvoj zanika podivjani globalni kapitalizem, ki usode ne le držav in ljudstev, ampak tudi človeštva in Zemlje podreja slepi veri v »rast« (»rast« ni izraz »pohlepa«; »pohlep« je izraz sistemske nuje po razširjeni akumulaciji kapitala ne glede na družbene in naravne posledice). Kapital je družbeno razmerje, ki ga moramo ukrotiti. Levica kot obči pojem za tisto parlamentarno politiko v razvitem svetu, ki se postavlja po robu desnici, prikriva, da je leva politika vsaj od osemdesetih let sprejela vladavino kapitala za okvir svojega delovanja in domišljije. Neoliberalno globalizacijo je kupila z računom, da bo svetovna vladavina Zahoda drobtinice z bogataševe mize prinesla njenim tradicionalnim volivcem. Kriza je ta račun prečrtala kot neveljaven. Levica je izgubila tla pod nogami, ker je zmanjkalo drobtinic. Ker ne ponuja družbene alternative, se mora ideološko cufati z desnico.

Kdor zares hoče družbene spremembe, se mora odpovedati mentaliteti levičarstva. Za Lenina je bilo levičarstvo otroška bolezen komunizma. Za Brechta je bil komunizem sredinski, ne skrajnost. Danes je levičarstvo v Sloveniji starostna demenca tistih, ki nesposobnost za dejanske spremembe projicirajo v desnico kot oviro. Njihova skupna točka je fiksacija na osebo Janeza Janše, kakor da ne bi temeljni problemi slovenske družbe ostali isti tudi, če bi jim Janša izpolnil željo in se izselil v Avstralijo ali pa vsaj v Lepeno. Sploh imajo v Sloveniji sami sebe za levico taki, ki se med seboj ne priznavajo za levičarje in se začasno trpijo samo v odporu do skupnega sovražnika. Bistvo levice je sektaštvo. Bolj ko sem levi, bolj so drugi desni, pa najsi jim manjka pravilna teorija ali pravo poreklo.

Če odmislimo poteze, ki so kompromitirale komunizem 20. stoletja, je bistvo Leninove politike ali Brechtovega gledališča revolucionarna praksa, dejansko gibanje, ki vsakič znova analizira družbena razmerja in poskuša zajeti v boj za spremembe večino ljudi. Pri tem se zaveda nujnosti, da pripadniki gibanja, ki spreminja družbo, dopuščajo gibanju in družbi, da spreminjata tudi njih same.

Kdor zares hoče družbene spremembe, se mora odpovedati mentaliteti levičarstva.

Analiza bi pokazala, da si v Sloveniji želijo temeljnih sprememb družbe k trajnostnemu razvoju, solidarnosti, socialni varnosti in smiselnem življenju ljudje na levi in na desni, pa tudi tisti vmes in zunaj teh oznak. Drugače kot v Cankarjevih časih, pa vendar, smo spet »narod proletarec«: izgubili smo perspektivna velika podjetja, tukajšnji kapitalisti so zadolženi, sploh pa se lahko v hipu prelevijo iz slovenskih v kajmanske. Politiki ne glede na stranko državo kot servis podrejajo interesom močnejših. Žrtve tega smo skoraj vsi, razen tankega sloja gospodarskih in političnih povzpetnikov. Kljub velikim razlikam v predstavah, kakšne spremembe Slovenija potrebuje, pa je želja po njih skupna in močna. To je izhodišče za široko družbeno gibanje.

Slovenska levica je slepa za interes po trajnih družbenih spremembah, če ga kažejo volivci tako, da je ne volijo. Pa vendar si želijo boljšo družbo in več solidarnosti vsi tisti, ki volijo desnico, ker so pripadniki levice pomagali pri grabežu družbenega premoženja; tisti volivci SDS, ki so desetletja živeli v zapostavljenih krajih, v katere socialistična oblast in njeni dediči niso vlagali; kmetje, ki so bili kolektivna žrtev socialističnih eksperimentov in so zdaj izkoriščani razred v kapitalistični pridelavi hrane; katoličani, ki zavračajo vladajočo brezobzirnost in pohlep in so vse bolj kritični do pohlepa, hinavščine in ozkosti uradne cerkve.

Glasovanje o družinskem zakoniku bo pokazalo, da je v Sloveniji konec ponižnega podrejanja katoličanov farovškim navodilom za osebno moralo. Bo ob tem kdo »na levici« spregledal, da potrebujemo za temeljne spremembe v družbi drugačno razmišljanje in novo govorico, predvsem pa več in nove ljudi? Ne potrebujemo zombijev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.