Stanka Hrastelj, pesnica in pisateljica

Njena dela govorijo o ljubezni. O pesnikih. O tem, zakaj ne marati mame. O tem, kako je živeti z bolnikom s shizofrenijo. Govorijo pa tudi o življenju v malem kraju. Tam ne prodajajo kave znamk Illy in Lavazza. Gospodinjstva imajo v povprečju pet kokoši. Na okenskih policah rastejo bršljanke. Na cesti je veliko povoženih živali. Ampak tako je menda tudi v drugih krajih. In tudi v Italiji. »Zdaj sem potolažena,« zapiše na koncu pesmi Pristajam na možnost, da je v našem kraju tudi kaj lepega.

Pogosto piše o temah, o katerih drugi molčijo. O boleznih, samomorih, splavu, umiranju. Pri tem je ostra in neprizanesljiva, a hkrati tudi humorna. »Res sem kritična,« priznava, »a ne želim biti prepoznavna kot angažirana pesnica in pisateljica. Kritiko in ironijo je v mojih delih mogoče zaznati na bolj subtilni ravni.« Prav subtilnost je tista, zaradi katere ji je pesniško ustvarjanje tako zelo blizu. In to kljub temu, da gre hkrati za zelo nemasovno obliko izražanja. »Pesništvo je kot šah pri športu – obrobna, a zelo pomembna stvar,« je prepričana.

Kot deklica je želela postati slikarka ali modna oblikovalka, a se je udeležila sprejemnih izpitov na študij umetnostne zgodovine. Končalo se je bolj klavrno. Preblisk ob takratnem razočaranju, izrečen v šali, pospremljeni s huronskim smehom, jo je pripeljal na študij teologije. Sprva ji je šlo le za študentski status, a pozneje je ugotovila, da ji je študij s svojo globino in širino pravzaprav pisan na kožo. »Če ne zveni preveč naduto, bi rekla, da mi je dal boljši vpogled v človeka. Zelo mi je pomagal tudi pri umetniškem izražanju, ki je po mojem mnenju tudi sicer blizu duhovnosti,« pravi.

Za seboj ima dve pesniški zbirki, zdaj je tik pred izidom njen prvi roman Igranje. Rokopis je lani prijavila na natečaj za povsem novo nagrado modra ptica, namenjen še neizdanim romanom za odrasle, in žirijo je najbolj prepričala prav njena zgodba o mladi ženski s shizofrenijo. To bolezen je imel njen oče, zato je roman vsaj nekoliko tudi njena osebna izpoved. Ob pisanju ni imela aktivističnega, razsvetljenskega ali odrešujočega namena, a gotovo bo njeno delo v očeh mnogih prepoznano kot prispevek k zmanjševanju predsodkov do ljudi s to boleznijo.

Nagrada ji je dala veliko spodbudo, ustvarjalno in materialno. Slednja je bila še zlasti dobrodošla, saj so pri nas avtorski honorarji za ustvarjalce, kot pravi, »grozljivka«. Dodatno jo podžiga splošno prepričanje, da so umetniki ljudje, ki se jim ne da prav zares delati, zato naj bi bila vsakršna finančna spodbuda zanje metanje denarja skozi okno. Tudi v samem pesniškem cehu sicer obstajajo področja, ki bi jih bilo treba prevetriti. Pesnice so pri nas še vedno skoraj nevidne. Po najvišjih nagradah še vedno segajo skoraj izključno moški ustvarjalci.

Do marsičesa je kritična. Kljub vsemu se zaveda, da zgolj pritoževanje ne bo prineslo sprememb. Sama je tudi zato skupaj s peščico somišljenikov v svojem domačem kraju, Leskovcu pri Krškem, zagnala KUD Liber, kjer skušajo umetnikom in njihovemu ustvarjanju spet najti pravo mesto v družbi. Čeprav so premiki majhni in postopni, že žanjejo prve uspehe. Danes veljajo za organizatorja kakovostnih kulturnih in umetniških dogodkov. Zgodilo se je celo, da so njihovo prošnjo za javna sredstva za področje ljubiteljske kulture zavrnili, ker so projekt zasnovali preveč profesionalno.