Marcel Štefančič jr.

6. 4. 2012  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Film

Arheo

Arheo, 2011
Jan Cvitković

zadržan

Upajmo, da superminister Žiga Turk tega slovenskega filma ne bo videl, saj bi se mu lahko zdel kot izpolnitev prerokb o slovenski kulturi, ki da je nenamenska in sama sebi namen. Je pa res, da je to ljudski film, vseslovenski praznik – v Arheu bi lahko namreč igral vsak Slovenec, tudi Turk. Ker mu ne bi bilo treba govoriti.

Tu nihče ne govori, pa četudi ne vemo, zakaj. Ker še ne znajo? Ker ne znajo več? Ker nočejo?

Arheo, ne ravno nem v smislu francoskega Umetnika, je arheofilm, ki se metafilmsko zaveda, da besede v slovenskem filmu vedno vse pokvarijo, zato junakom – Moškemu (Niko Novak), Ženski (Medea Novak) in Dečku (Tommaso Finzi), prvim ali zadnjim prebivalcem Slovenije – pusti le, da med pozdravljanjem ognja, objemanjem zemlje, čofotanjem v vodi in hlastanjem za zrakom spuščajo neartikulirane, transcendentalne, meditacijske glasove, da se torej uglašujejo s svojim notranjim arheo glasom, ki skuša, vsaj tako se zdi, izgovoriti a-pi-chat-pong-wee-ra-set-ha-kul, hja, Apichatpong Weerasethakul, ime tajskega režiserja, ki slovi po transcendentalnih meditacijah. Problem je le v tem, da Arheo – prvi slovenski tajski film, druidska himna ognju, zemlji, vodi in zraku – ne izgleda kot film, narejen za kino, ampak kot videoinstalacija, narejena direktno za muzej, tako da bi jo lahko vrteli tudi v liftu Turkovega superministrstva, medtem ko jo bodo v kinu gledali le tisti, ki bodo s tem izrazili protest proti novi kulturni politiki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Jan Cvitkovič, Ljubljana

    Archeo

    Že Balzac je v enem od svojih del opisal specifičen tip kritika. Približno takole: gre za možakarja (danes se seveda najde tudi že kaka ženska), ki se loteva predvsem uveljavljenih avtorjev, živečih v njegovem neposrednem okolišu. Svojo lastno kariero sistematično in vztrajno gradi na omalovaževanju njihovih del, pogosto je pokroviteljski in gre celo do meje zlonamernosti. Več