Ameriška pita – Obletnica

zadržan +

Seks ne obstaja?

Do vulgarnosti ste lahko zadržani, toda nič ni bolj kompleksnega od vulgarnosti. Še več: nič ni bolj nostalgičnega od vulgarnosti. In obratno: nič ni bolj vulgarnega od nostalgije. Vulgarnost, ki velja za nekaj nizkega, in nostalgija, ki velja za nekaj visokega, sta si bližje, kot mislite.

Poglejte si le Obletnico, tretje uradno nadaljevanje Ameriške pite, velikega hita iz leta 1999. Jim (Jason Biggs), Oz (Chris Klein), Finch (Eddie Kaye Thomas), Kevin (Thomas Ian Nicholas) in Stifler (Seann William Scott), ki so bili v Ameriški piti še gimnazijci, brezskrbni, poskočni, hormonski, potrebni gavnarji, se zdaj, po trinajstih letih, vrnejo v East Great Falls – na obletnico mature. In vsi so prepojeni z nostalgijo – z nostalgijo po zlatih časih, mladosti, norosti, henganju, bondanju, minglanju, pecanju in grotesknih, amaterskih, ponižujočih soočenjih s seksom, internetom in ameriško pito, toplo, vlažno, mehko in sočno kot vagina ameriškega sna. Ironija je kakopak v tem, da vsa ta nostalgija v Obletnici res deluje nekako smiselno, celo verodostojno.

Z razlogom: ne pozabite, Ameriška pita se je dogajala v času razcveta in blaginje, pred 11. septembrom, pred Afganistanom in Irakom, pred veliko krizo – in vsi ti fantje, nedolžni in vulgarni in milenijski, so lahko z velikim optimizmom zrli v novo stoletje, v svoje stoletje, v novo ameriško stoletje. Toda zdaj, toliko let kasneje, pri dobrih tridesetih, so v slepi ulici: Jim masturbira ob računalniku (njegova žena pa – sočasno! – v kopalni kadi), Oz – športni komentator – se smeši v resničnostnem šovu Zvezde plešejo, Finch vrti globus, toda brez iskre v očeh, Kevin se je prelevil v razočarano gospodinjo, Stifler – še vedno nezrel, divji, idiotski – pa je ujetnik službe, ki bi jo z veseljem izgubil. Tič, ki je leta 1999 pristal v napačni luknji, leta 2012 pristane v napačnem življenju. Vprašanje ni le, kako je lahko pet takih veseljakov tako patetično zavozilo (kolektivno!), ali pa, ali lahko vrnitev nazaj, obletnica mature, osvobodi njihov libido, ampak: ali je lahko seks bolj ponižujoč od tega rutinskega, enoličnega, zmehčanega, telenovelističnega življenja? Ali je lahko seks bolj ponižujoč od življenja brez seksa? Ali je vrnitev k seksu bolj ponižujoča od statusa quo? Ob nostalgični vrnitvi nazaj jih namreč čaka prav to: vsak vulgarni skok njihovega libida, vsak njihov hormonski izbruh, vsaka dramatizacija njihove želje vedno tvega karnevalsko ponižanje, groteskni nesporazum in sramotno katastrofo, tako da seks ne izgleda le kot najboljša kritika seksa, ampak tudi kot najboljša parodija seksa. Če se na seks preveč pripravljaš, če o njem preveč fantaziraš, če ga preveč natančno in preveč inženirsko načrtuješ (as seen on TV!), ga vedno zgrešiš. In ko fantje izkusijo, da seks nikoli ne pride v pravem času (ker punce gledajo iste porniče kot fantje, ker seks v seksualne objekte spreminja tudi fante, ker se od fantov pričakuje, da jih bo seks presenetil in zasačil nepripravljene itd.), je tako, kot da bi odkrili, da seks ne obstaja. Ko jih torej grabi nostalgija po bolj preprostih časih, odkrijejo, da ni nič bolj enostavnega in obenem nič bolj vulgarnega od tega, česar ni.