Matjaž Pikalo: Dežela angelov: poročilo

Mesto socialistične groze

Pikalov lik pojamra, da je pri ustvarjalnosti veliko jalovine in le občasno kaj vrhunskega, presežek. Prekleto res! Težava je, recimo, lahko že pretenciozno pisanje eruditskega romana, če avtorju za to zmanjka načitanosti in poznavanja dogajalnega časa, pa se vsled tega zateka v crnkovičenje, torej v zmes nevednosti in ideologizacije, ki prikriva kondicijo sedanjosti v imenu preteklih svinjarij in današnje početje legitimizira, uravnotežuje.

Žal srednjeletni pisci zadnje čase oživljajo in oponašajo glasove o, če ne iz ’totalitarizma’, ki sicer ne zvenijo več, si pa obetajo z njimi navabiti bralno publiko. Tudi Dežela angelov. Pisana je čez Ime rože brez polemičnih, parodičnih ali komičnih obratov, star in mlajši menih gresta v benediktinski samostan nad slovenskim rudniškim mestom, zato so primešani latinski citati, zato najdeni rokopis, zato je nekaj prav konjskih epizod iz predhodnika, zato poskusi srhljive atmosfere, zato občasne teološke razprave (za male šole), primerne stanju pripovedovalca. Ta pade s konja in ni čisto pri sebi, zaljubi se in idealizira, obenem pomni bedarije, primerno nekomu, ki akutno ne ve, kako mu je res ime.

Zdi se nam, da je (soc)realistični del, sedemdeseta leta v rudniškem mestu, ena sama blodnja, kot da bi jo potegnili iz Stokerjevega Drakule in kritike socializma iz petdesetih let, sovjetskega oziroma stalinističnega tipa, seveda. Os je zdravnica, ki pretirava z morfijem, zdaj na pacientih kot prej na sebi, v mestu vladajo vsesplošna razbrzdanost in popivanje, incest in posilstva, nad vsemi bdi zarota lokalnih ’komunističnih oblasti’ z direktorjem rudnika na čelu, ki imajo komunistično policijo za šikaniranje tistih, ki hočejo iz partije, po vojni streljajo uniformirane kolaborante na lastno pest (oni so angeli iz naslova). Ne samo mogočna in zla direktorjeva senca, on pa veleud sistema, vse nas bolj kot na vampirski ples Polanskega spominja na Murnaua in Nosferatuja, vse je v črno-belih odtenkih, tudi po pisateljskih tehnikah bolj v času začetka filma, s šumom in poškodovanimi deli in čudnim fokusiranjem in pretiravanji. Namreč, ko hoče Pikalo pokazati kakšno posebno bistroumnost svojih, recimo sposobnost napovedovanja, uporabi prihodnost preteklosti, piše o vlogi Vatikana in CIE pri slovenski osamosvojitvi, naivno in bifejsko, piše o perspektivi medmrežja in računalnikov, tako da so njegovi, z današnjim vedenjem, hitro in zlahka pametni. Še nekaj se pozna pripovedovalcu, ob cerebralnih šumih; da ni prelit z jezikom, da je Furlan in ves v teologiji, in je potem vse, tudi skopi opisi in vložene štorije, spisano v »taka okna imel bom tudi jaz« stilu.