Jože Pirjevec et al.: Fojbe

Naslov, ki napeljuje na zgodovino pobijanja in metanja ljudi v fojbe.

V obširni knjigi (384 s.) je temu konkretnemu vprašanju posvečeno kratko poglavje na manj kot 20 straneh. Preostala vsebina pa postavlja fojbe v zgodovinski kontekst, ki sega od pomladi narodov 1848, prve svetovne vojne, kraljevine Jugoslavije, fašizma, NOB, ameriške zasedbe pa vse do današnjosti. Izhodišče knjige ni iskanje števila in seznama pobitih, podatki se tu skrčijo na italijanske sezname pogrešanih, in na dejstva, ki relativizirajo tezo, da je vsak pogrešani bil tudi pokončan v fojbah.

Zastavek projekta je postaviti fojbe kot fenomen, ki ga ni mogoče misliti samostojno. Ko govorijo o njihovih žrtvah, jih primerjajo s številom pobitih v Rižarni. Ko omenjajo glasnost prizadetih, opozarjajo na profašistično propagando. Ko odgovarjajo na tezo o ekskluzivnem pobijanju Italijanov, jo zavračajo, s podatki, da so poboji ideološke narave in navedejo število pobitih slovenskih domobrancev in kolaboracionistov.

Vse to je kajpak utemeljeno, toda v tem primeru ima knjiga napačen naslov, saj opisuje zgodovino spopada med italijanskim in slovenskim nacionalizmom.

Knjiga pod naslovom »Fojbe« pa deluje kot zgodovinski advokat pobojev. Kdaj dobesedno: v nemški ofenzivi v Istri so partizanski vodje v Pazinu postrelili 200 ujetnikov, Pirjevec pa jih opraviči – »v teh kaotičnih in paničnih razmerah niso znali reagirati drugače«. Po tej logiki lahko razumemo tudi Hitlerja, ki judovskega problema ni znal rešiti drugače kot s holokavstom!?