Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

20. 4. 2012  |  Mladina 16  |  Javna pamet

Zlati vrt

Že Prokrust iz grškega mita je obvladal vrtnarsko veščino, da odrežeš, če štrli, in da nategneš, kar je prekratko

Še pred dvema tednoma je parlamentarna levica soglašala z desnico, da mora Slovenija ponovno dokazati Berlinu, Parizu in Bruslju (da Frankfurta ne omenjamo), kako upogljiv hrbet ima, in zvestobo uravnovešeni bilanci in njenim gospodarjem poudariti tako, da zlato fiskalno pravilo zapiše v ustavo. Odtlej se je nekaj ekonomistom le posrečilo, da so to vnemo nekoliko ohladili. Še zmeraj pa zlata žila smrdi in jo je s komentarjem treba razsmraditi.

Iz soglasja na ustavni komisiji pred dnevi je očitno dvoje. Najprej, da politični razred sprejema vsiljeno kleščenje proračuna za vodilno nit kratkoročne državne politike, čeprav za to nima soglasja ekonomistov niti podpore državljanov. Zdi se, kakor da se ugovori opozicije ne nanašajo na vsebino, marveč le na postopek: zakaj bi spreminjali ustavo, če zadoščajo za davčno disciplino državi že veljavni zakoni? Če pa je tako, se kajpak zdi tudi to, da opozicija nasprotuje bolj zaradi videza nasprotovanja kakor iz prepričanja. Če pa drži slednje, potem je mlahavost opozicije znamenje za vlado, da lahko brez zadržkov v imenu varčevanja izvaja terapijo s šoki, ki je mimogrede še čistka nadležnih kadrov in opozorilno ustrahovanje. Zato je treba nasprotovati zapisu zlatega pravila v ustavo načelno in odločno, predvsem pa iz pravih razlogov, ne kar tja v en dan, »iz inata«.

Simptomatično je, da so v javnosti dobili bistveno več publicitete ekonomski razlogi za nasprotovanje kakor pa načelni pravni argumenti. To je dokaz več, da naši politiki in mediji vidijo le ped ali dve pred seboj in neodgovorno odmislijo trajno škodo, ki jo s svojo kratkovidnostjo delajo Sloveniji.

Simptomatično je že to, da je vnašanje zlatega pravila v zakonodaje držav jedro trenutne ekonomske politike EU. Simptomatično zato, ker je prizadevanje za izravnano bilanco trivialna težnja vsakega računovodstva. Kdo in čemu jo naenkrat razglaša za nujni pogoj prihodnosti Evrope? Odgovor je kratek: to je edina oblika in vsebina soglasja, ki jo je EU zmožna doseči pod vodstvom trenutne vlade v vodilni državi članici, ki EU narekuje trenutno ekonomsko politiko. Zamislite si Sarkozyjev poraz na volitvah v Franciji, grozeči bankrot Španije in poraz Merklove prihodnje leto ali pa obrat k inflaciji v EU. Kaj bo ostalo od zlate mrzlice, razen »kolateralne škode«? Gre za konjunkturno zahtevo, ne za naravni zakon. Namesto da slovenska vlada za izravnavanje bilance žrtvuje uravnovešen razvoj Slovenije, bi bilo odgovorno ravnanje parlamenta in vlade, če bi varovala temeljno družbeno solidarnost, se pravi, dostopnost znanja, zdravja in socialne varnosti vsakomur. Temu mora biti podrejeno tudi pogojno sprejemanje zlatega pravila. Ni ga treba častiti kot zlato tele, pač pa ga priznavati kot zunanjo prisilo, ki se ji po potrebi izognemo, če ogroža našo prihodnost.

Kot opozarjajo ekonomisti, razlogi za hitrost in ostrino šok terapije niso prepričljivi. Vlada demagoško zatrjuje, da mora vsak del družbe nekaj žrtvovati. Nima pa strategije, s katero bi predvidela, kakšno škodo bo »varčevanje« povzročilo na konkretnih področjih in s katerimi ukrepi bo to škodo vsaj ublažila, če že ne preprečila. O taki strategiji ni niti sledu. To kaže lahkota, s katero združuje ministrstva in ukinja urade, potem pa agencijo, kot je JAK, milostno pusti pri življenju ob vodi in kruhu. Pravzaprav je tudi to strategija. Celo klasična. Že Prokrust iz grškega mita je obvladal vrtnarsko veščino, da odrežeš, če štrli, in da nategneš, kar je prekratko.

Ustava z zlatim pravilom je zadolžnica pri poljubnem upniku proračuna. Država s tako ustavo pa pomožni servis globalnega velekapitala.

Razlog, zakaj je zlato pravilo nesmiselno zapisati v ustavo, lahko izrazimo tudi v ekonomističnem žargonu: nesmiselno je zapisovati v temeljni dokument države kratkoročno vodilo ekonomske politike, saj v spremenjenih razmerah lahko postane škodljivo. A če ga izrazimo v taki obliki, se še ne vidi, zakaj je tak predlog škandalozen. Če bi v tej državi še bil kje kakšen državnopravni fanatik, bi moral opozoriti, da predlog o zapisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo meji na veleizdajo. Zakaj?

Zato ker zapisati v temeljni, trajni dokument države kratkoročno finančno zahtevo pomeni, da bo tisti hip, ko se bodo ekonomske razmere bistveno spremenile, postal ta del ustave za državo škodljiv. Treba bo ali spet spremeniti ustavo (do naslednje računovodske domislice) ali preprosto priznati, da je postala ustava škodljiva državljanom. V obeh primerih gre za razvrednotenje ustave in za tiho priznanje, da v družbi vlada anarhija. Ustava z zlatim pravilom je finančni dokument: zadolžnica pri poljubnem upniku proračuna. Država s tako ustavo je samo še pomožni servis globalnega velekapitala.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.